Program

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana Kulturnega doma Krško v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 18 € v predprodaji (od 20. 7. do 7. 8.), 20 € v redni prodaji

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg

Nakup vstopnic je možen tudi z nakazilom kupnine na TRR. Več informacij na (07) 620 42 16 ali info@gradrajhenburg.si.

Spoštovani!

Vstopnice za koncert so trenutno razprodane. 

Omejeno število morebitnih dodatnih vstopnic bo na voljo le v primeru spremembe lokacije koncerta, do katere bi lahko privedla slaba oziroma negotova vremenska napoved. O vseh morebitnih spremembah vas bomo pravočasno obvestili.

Hvala za razumevanje.

V letu 2020 Hamo & Tribute 2 Love pripravljajo sklop malce posebnih koncertov imenovanih Iz4Kani. Odklopili so elektriko, pospravili vse glasne aparate in pred vas stopajo brez vseh ojačevalnikov vonja, okusa in zvoka.

Zasedba Hamo & Tribute 2 Love emocije, strasti in nežna iskanja lubezni vpleta v večno glasbo klasičnega rocka, bluesa, soula in funka.

Doslej so izdali štiri albume: ploščo 4K so izdali lani, ploščo 3P so izdali leta 2017, ploščo Pol/Pol S leta 2015, prvo ploščo, naslovljeno “2″, pa aprila 2013. Albumi izhajajo v vinilnih in digitalnih različicah. Na njih je združenih več uspešnic, med katerimi izstopajo Vreme za lubezen, Telo, Zabluzu, Gospa Magister, Greva še mal dlje, Dejva bit čist bliz, transgeneracijski hit Rožice, Vija Vaja Ven, Gremo se igrat boga, Do you believe in love…

Hamo & Tribute 2 Love koncertirajo na klubskih in festivalskih odrih; med odmevnejšimi nastopi so serija (razprodanih) koncertov v Kinu Šiška, “matičnem” ljubljanskem rokenrol klubu Orto Bar, v City Teatru, ter nastopi na velikih odrih Rock Otočca, Lenta, Cankarjevega doma, Škisove tržnice, Majskih iger in poletnih festivalih v vseh kotih domovine. Osvojili so tudi že publiko na največjem evropskem motorističnem festivalu (Harley Davidson) v Beljaku (Avstrija) ter v kultnem zagrebškem (Hrvaška) jazz in blues klubu Purgeraj…

Njihovi klubski in velikoodrski nastopi vejajo za pravo glasbeno poslastico, trdno v ritmu in fluidno v muzikalni improvizaciji. V ozadju njihove glasbe odzvanja reminiscenca bluesovskih korenin. Vrsta avtorskih skladb učinkuje kot prosto plavajoči glasbeni arhiv, ki sega vse do 40. in 50. let 20. stoletja in v katerem lahko poslušalci – tudi tisti, ki (še) niso poznavalci glasbene zgodovine – odkrivajo temeljne glasbene vzorce, na katerih sloni sodobna glasba.

Skladbe, četudi mestoma popevkarske in izjemno “nalezljive”, se tako popolnoma zlivajo z blues-rokovskim izročilom; so točke, na katerih je zasedba Hamo & Tribute 2 Love našla intenziven stik z aktualno slovensko publiko in njenim vsakdanom.

Člani

Matevž Hamo Šalehar – pevec, kitarist, vodja in spiritus agens skupine,

Martin Janežič Buco – bobni, tolkala,

Denis Horvat Duki – klaviature,

Peter Dekleva – kitara,

Uroš Škerl Kramberger Hipi – bas kitara,

*Uroš Primožič Spretan (do februarja 2017) – kitara,

***Jani Baš Praslovan (emeritus) – ustanovni član, klaviaturist, soavtor uspešnic s plošče 2.

Foto: Jani Ugrin

Koncert iz cikla Poletje na gradu Rajhenburg 2020

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana Kulturnega doma Krško v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 8 € v predprodaji, 10 € na dan koncerta

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Spoštovani!

Zaradi negotovih vremenskih razmer je nocojšnji koncert prestavljen v Veliko dvorano Kulturnega doma Krško. 

Prosimo za razumevanje

Skupina The Oakleys se je prvič združila lani, in sicer za potrebe diplomskega koncerta pevke Anje Hrastovšek. Mlado, a vendarle precej izkušeno glasbeno zasedbo, sestavljajo sami izvrstni glasbeniki. Pevka Anja Hrastovšek je pred kratkim diplomirala na deželnem Konservatoriju za glasbo v Celovcu in je dolgoletna članica a capella zasedbe Jazzva, ki je lani Slovenijo zastopala tudi na Evrovizijskem zboru leta in zasedla 3. mesto, pred kratkim pa izdala tudi svoj prvi album. 

Žiga in Peter Smrdel ter Nejc Škofic pa so vsi tudi del zasedbe WCKD Nation, ki vse uspešneje nastopa tako doma kot v tujini. Vse štiri lahko slišimo še v številnih drugih glasbenih zasedbah.

Skupaj igrajo avtorsko glasbo in svojevrstne priredbe legendarnih jazz standardov.

Zasedba:

Anja Hrastovšek - vokal

Nejc Škofic - klavir

Peter Smrdel - kontrabas

Žiga Smrdel - bobni

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

La Belle Époque

komična romantična drama

Nicolas Bedos / Francija, Belgija / 2019 / 115 min

Scenarij: Nicolas Bedos

Režija: Nicolas Bedos

Igrajo: Daniel Auteuil, Guillaume Canet, Doria Tillier, Fanny Ardant, Pierre Arditi

o filmu

Francoski filmski zvezdnik Daniel Auteuil igra Victorja, moškega v 60. letih, katerega poroka z Marianne (Fanny Ardant) je na veliki preizkušnji. Kmalu sreča Antoina (Guillaume Canet), lastnika podjetja, ki ljudem omogoča izvedbo različice "potovanja skozi čas". Tako obišče prizorišče, v katerem podjetje ponuja svojim strankam priložnost, da se potopijo nazaj v dobo po njihovi izbiri. Victor se odločil podoživeti najbolj nepozaben teden svojega življenja - tistega, ko je pred 40 leti spoznal svojo veliko ljubezen. Film je bil premierno prikazan na filmskem festivalu v Cannesu leta 2019.

Koncert iz cikla Poletje na gradu Rajhenburg 2020

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 6 €

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Edinstven zvok in karizmatična glasba. Glasba za dušo. Mednarodna naveza med Avstralko iz Melbourna Yani Pearl in Primorcem Martinom Martisom ustvarja nov, a hkrati znan in privlačen stil. Razvila sta svojevrsten zvok, ki se prepleta s folk glasbo. Začutiti je keltske korenine, vse skupaj pa je obarvano z glasbami sveta.

Yani Pearl je pevka in skladateljica, ki prihaja iz Avstralije in iz svojih škotskih korenin črpa keltski izraz. Je tudi pisateljica. Njen glas in besedila prenašajo odkrit in oseben pogled na življenje in pot, po kateri hodi.

Martin Martis je multiinstrumentalist, skladatelj, producent in zvočni inženir. Igral je v številnih zasedbah in projektih po svetu in doma, sodeloval z različnimi glasbenimi, plesnimi in gledališkimi skupinami. Mojster improvizacije ustvarja orkestrske skladbe z nepričakovanimi kombinacijami instrumentov in snema lastna žanrske solo skladbe. 

www.yandm.rocks

www.youtube.com/watch?v=892juyU-oj4

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

ŠIVI

Šavovi

Miroslav Terzić / Srbija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Slovenija / 2019 / 98 min / srbščina

igrajo Snežana Bogdanović, Marko Baćović, Jovana Stojiljković, Vesna Trivalić, Dragana Varagić, Pavle Čemerikić, distribucija Cinemania group

Ana je prepričana, da je bil njen novorojenček, ki so ga pred osemnajstimi leti razglasili za mrtvega, v resnici ukraden in prodan za posvojitev. Nova sled ji vzbudi upanje, da ga bo končno našla, in poda se v neusmiljen boj s policijo, bolnišnično birokracijo in celo lastno družino, odločena, da bo naposled izvedela resnico.

Film, posnet po enem največjih škandalov v sodobni Srbiji, je bil premierno prikazan na Berlinalu, kjer je navdušil občinstvo in osvojil nagrado Europa Cinemas Label, ogledali pa smo si ga lahko tudi v Liffovi sekciji Perspektive.

iz prve roke

»Leta 2001 sem prvič postal oče. Nekaj mesecev pred tem najpomembnejšim dogodkom v svojem življenju sem slišal zgodbo o kraji novorojenčkov iz porodnišnic. O njihovi prodaji, lažnih smrtih. O prevaranih materah in uničenih družinah. Dogodek, ki me je čakal, je v meni vzbujal strah, in to ne le tisti primarni strah, češ, ali bo vse v redu, pač pa me je začelo skrbeti, da bi se kaj takega zgodilo tudi nama. Začel sem spraševati naokoli, raziskovati in kopati, brskati po arhivih ter iskati priče. Zgodba se je kot nekakšna novica za rubriko ‘saj ni res, pa je’ samo občasno pojavila v medijih in takoj nato izginila, kot bi bila izmišljena. V arhivu dnevnega časopisa Politika sem našel nekaj deset člankov o ukradenih in prodanih otrocih. Vsi članki so bili zelo senzacionalistični in zelo, zelo žalostni. Končevali so se s tožbami mater, ki so jih v večini primerov razglasili za nore in neprištevne. Sklenil sem, da povem zgodbo o šivih. Pretrganih. Ta zgodba ima lahko srečen konec. Če uspemo premagati sistem. /…/ Hotel sem posneti triler z elementi družinske drame. Poigral sem se s formo, načinom pripovedi. Želel sem, da bi gledalec postal soudeleženec, ki bi se skupaj z našo glavno junakinjo boril proti nevidnemu sovražniku – sistemu. /…/ Več kot petsto družin poskuša najti svoje otroke. Niti enega primera še niso rešili. Dolgo sem se ukvarjal s to zgodbo in zdelo se mi je, da je čas, da jo povem.«– Miroslav Terzić

Triglav. Naš očak, najvišji vrh in simbol slovenstva. Kupljen za en goldinar pred 125 leti. Zlatorogov skalnati raj, zavit v meglo mitov in legend, prepojen z znojem in krvjo plezalnih pionirjev. Nepogrešljiv partner Vardarja v znani jugoslovanski narodnobudilni pesmi in eno izmed prizorišč neustrašnega upora proti okupatorju.     

Danes? Top instagram destinacija, v poletnih mesecih obljudena bolj kot trgovski centri v času popustov. Selfi pred Aljaževim stolpom lahko premagaš le s selfijem v Aljaževem stolpu. Triglav privablja pisane množice in med njimi se vedno najde nekaj junakov v japonkah, ki jih kasneje rešujejo s helikopterji. Ob tem se sprašujemo, kako za vraga se to sploh zgodi? Kdo na vzpon na 2864 metrov nadmorske višine krene s plaže?

Cena vstopnice: 14 € v predprodaji (od 6. 7. do 24. 7.), 17 € v redni prodaji

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg

Nakup vstopnic je možen tudi z nakazilom kupnine na TRR. Več informacij na (07) 620 42 16 ali info@gradrajhenburg.si.

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

KONJE KRAST

Ut og stjæle hester

Hans Petter Moland / Norveška, Švedska, Danska / 2019 / 122 min / norveščina, švedščina  

režija Hans Petter Moland, scenarij Hans Petter Moland (po romanu Pera Pettersona), fotografija Rasmus Videbæk, montaža Jens Christian Fodstad, Nicolaj Monberg, glasba Kaspar Kaae, produkcija Håkon Øverås, Turid Øversveen, igrajo Stellan Skarsgård, Bjørn Floberg, Tobias Santelmann, Jon Ranes, Danica Curcic, distribucija v Sloveniji Cinemania

festivali, nagrade Srebrni medved za izjemen umetniški prispevek (fotografija) – Berlinale. Pet norveških nacionalnih filmskih nagrad (za najboljšo režijo, najboljši norveški kinematografski film, najboljšo fotografijo, glasbo in moško stransko vlogo). Norveški kandidat za tujejezičnega oskarja. LIFFe. Glasgow. Haifa.

Vizualno razkošna, v mogočno norveško divjino postavljena ekranizacija istoimenske uspešnice norveškega pisatelja Pera Pettersona raziskuje teme krivde, odgovornosti in tistih na videz nepomembnih dogodkov, ki za vedno zaznamujejo naša življenja.

zgodba

November 1999. Sedeminšestdesetletni Trond živi samotno življenje v hišici na robu gozda. Ko pa se jesen prevesi v zimo, odkrije, da ima soseda. Zave se, da je s tem človekom delil svoje prelomno poletje 1948. Tistega leta je dopolnil petnajst let … Tistega poletja je odrasel …

iz prve roke

»Pri šestnajstih sem odšel od doma in se preselil v ZDA. Norveško sem zapustil tudi zato, ker sem hotel iti čim dlje od kraja svoje mladosti. /…/ Nisem bežal pred težkim življenjem, bežal sem pred občutkom zapuščenosti. In prav o tem govori knjiga Konje krast. Enaka pokrajina, notranji boji petnajstletnega fanta ter njegov odnos z očetom, poln paradoksov. /…/ To je bogat in intimen portret življenja, ki sem ga poznal. Od nekdaj sem pripovedoval precej resne zgodbe, tudi kadar sem jih prežel s humorjem in lahkotnostjo. /…/ Konje krast seveda ni komedija, a zgodbo zaznamuje nežnost, ki je prizanesljiva do človeške narave. V njej ni nobene melodrame, le življenja, polna dram in tragičnih, usodnih napak. Liki živijo daleč od hrupa zunanjega sveta. Njihove dileme in konflikti niso del okolja, ki je polno motenj. Namesto tega so obkroženi z naravo – in občasno ujeti vanjo. To je narava, ki človeka popolnoma prevzame in včasih plaši. Ne zato, ker bi bila neprijazna, ampak ker je tako prostrana, neskončna in včasih kruta. /…/ Roman je filmičen v svojem gibanju, ritmu in zgradbi, zato sem verjel, da utegne iz njega nastati odličen film. Tisto, kar ostane neizgovorjeno ali pa je zgolj nakazano, prežame zgodbo s skrivnostnostjo. Življenje lika se odvije skozi prepletajoče se fragmente. Spoznamo, kako so Tronda zaznamovale posledice lastnih izbir, predvsem pa odkrijemo, kako je očetova odločitev, ko je bilo Trondu petnajst let, odzvanjala skozi vse njegovo življenje.«– Hans Petter Moland

portret avtorja

Hans Petter Moland (rojen leta 1955 v Oslu) je študiral film na kolidžu Emerson v Bostonu, leta 1993 pa posnel celovečerni prvenec Secondloitnanten. Za film Kjaerlighetens kjotere (1995) si je prislužil posebno omembo žirije na festivalu v San Sebastiánu. Njegovi celovečerci The Beautiful Country (2004), En ganske snill mann (2010) in Amaterji (Kraftidioten, 2014) so bili vsi uvrščeni v tekmovalni program Berlinala. Amaterje smo videli tudi pri nas, tako na festivalu Liffe kot v redni distribuciji, na rednem sporedu Kinodvora pa smo si lahko ogledali tudi film Izginotje (Flaskepost fra P). Leta 2019 je Moland posnel svoj prvi hollywoodski film Ledeno maščevanje (Cold Pursuit), priredbo Amaterjev z Liamom Neesonom v glavni vlogi. Konje krast je režiserjev deseti igrani celovečerec, premierno pa je bil prikazan na Berlinalu, kjer je dobil nagrado za izjemen umetniški prispevek.

kritike

»Molandov film bi bil težko lepši. Ujame duha davno minulega poletja, ko se je vse zdelo, dišalo – in bilo – dobro. Strne hlad, temo, težke trenutke ter melanholijo preteklih dni in zamujenih priložnosti.«– Jan Lumholdt, Cineuropa

»Ta evokativna zgodba o otroštvu, ki se ga na starost spominja osamljeni Stellan Skarsgård, spaja budistično filozofijo s povojno nostalgijo. /…/ Umetnost mandal – natančni, zapleteni vzorci, ki jih iz barvnega peska izdelujejo budistični menihi, ter kasnejše uničenje teh čudovitih stvaritev – /…/ ima preprosto sporočilo: da se v življenju ne smemo oklepati stvari, ne glede na to, kako lepe so ali kako boleče bi jih bilo izpustiti iz rok. Ta misel je v samem srcu Molandove čudovito sugestivne priredbe romana /…/. ‘Sam se odločiš, kdaj te bo bolelo,’ reče Trondu oče na začetku filma, medtem ko z golimi rokami ruva koprive. /…/ Trondova zadnja lekcija je preprosta kot budistični nauk: pusti, da najtežje stvari odplavajo kot hlodi lesa po reki navzdol.«– Caitlin Quinlan, Sight & Sound

»Sila dovršena meditacija o življenju, krivdi in odgovornosti. /…/ Eden izmed užitkov, ki jih prinaša ta izjemno čutni film, je način, kako v gledalcu s pomočjo ekspresivne kamere, montaže in zvočnih učinkov vzdrami fizične občutke. Dramatične trenutke napoveduje nizek hrumeč zvok, kot bi se bližal plaz. Vseskozi spreminjajoči se spektakel narave /…/ je prava paša za oči, čudovito izvirna glasbena podlaga pa ta učinek le še okrepi.«– Deborah Young, The Hollywood Reporter

»/…/ ljubeča filmska priredba, ki vizualno razkošen način pripovedovanja učinkovito postavi nasproti opustošenemu notranjemu svetu likov.«– Guy Lodge, Variety

»Režiser je s pomočjo direktorjev fotografije /…/ ustvaril svet, v katerega vdira zlo; zlomljeni Raj, kjer vse, od koruznih polj do mravelj, prežema neka nevidna grožnja. Že pokanje debel med sečnjo daje slutiti vrsto tragedij na obzorju.«– Rory O’Connor, CineVue

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

LARA

Lara

Jan Ole Gerster / Nemčija / 2019 / 98 min / nemščina

režija Jan-Ole Gerster, scenarij Blaž Kutin, fotografija Frank Griebe, montaža Isabel Meier, glasba Arash Safaian, produkcija Marcos Kantis, Martin Lehwald, Michal Pokorny, igrajo Corinna Harfouch, Tom Schilling, André Jung, Volkmar Kleinert, Rainer Bock, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Karlovi Vari (posebna nagrada žirije, nagrada za najboljšo igralko, nagrada ekumenske žirije); Liffe (posebna omemba žirije); München (nagrada za najboljšo režijo, nagrada FIPRESCI); Bavarska filmska nagrada za najboljšo glasbo; nagrada Združenja nemških umetniških kinematografov; Les Arcs (nagrada novinarjev)

Na dan, ko Lara praznuje šestdeset let, se njen sin Viktor, obetavni pianist, pripravlja na najpomembnejši koncert kariere. Tankočutna, večplastna zgodba o izgubljenih sanjah, ljubezni do glasbe in zapletenem odnosu med materjo in sinom.

zgodba

Na dan, ko Lara praznuje šestdeset let, se njen sin Viktor, obetavni pianist, pripravlja na najpomembnejši koncert kariere. A Lare ni med povabljenimi …

Tankočutna, večplastna zgodba o izgubljenih sanjah, ljubezni do glasbe ter zapletenem razmerju med materjo in sinom. Nemški film, posnet po scenariju slovenskega scenarista in režiserja Blaža Kutina, je na festivalu v Karlovih Varih osvojil posebno nagrado žirije in lovoriko za najboljšo igralko, posebno omembo pa mu je namenila tudi žirija na zadnjem Liffu.

zanimivosti

Scenarij za celovečerni film Lara je Blažu Kutinu leta 2006 prinesel nagrado novi talent Evropske unije programa MEDIA, ki jo podeljujejo v Cannesu, na Sarajevskem filmskem festivalu je zanj prejel nagrado CineLink, projekt pa je bil izbran tudi za sodelovanje na prestižni delavnici Ateliers D’Angers. Slovenski Filmski sklad je scenarij dvakrat zavrnil.

iz prve roke

»Blaža Kutina sem srečal leta 2016, ko sem iskal soscenarista za enega svojih projektov. /…/ Med delom mi je ves čas omenjal svoj scenarij, ki je bil večkrat nagrajen, a je vseeno ostal nerealiziran. Postal sem radoveden in ga prosil, če ga lahko vidim. Takoj ko sem ga prebral, mi je bilo jasno, da ga hočem posneti. Moj prvi film je bil zelo avtobiografski; z Laro je bilo seveda čisto drugače, a lik mi je bil vseeno čudno blizu. Hotel sem ugotoviti, zakaj me je ta zgodba tako ganila, izvedeti več o tej nenavadni ženski. Za vsemi Larinimi podlimi dejanji se skriva osamljena, ranjena, nerazumljena borka, ki skuša dati smisel svojemu življenju.«– Jan-Ole Gerster

portret avtorjev

Jan-Ole Gerster, rojen leta 1978, je diplomiral iz scenaristike in režije na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Njegov diplomski film Oh Boy (2012), za katerega je napisal tudi scenarij, je po premieri v Karlovih Varih postal velika uspešnica v nemških kinematografih ter prejel številna priznanja, med drugim nagrado Evropske filmske akademije za odkritje leta in šest nagrad Nemške filmske akademije, vključno za najboljši celovečerec. Lara je Gersterjev drugi celovečerec.

Blaž Kutin se je rodil leta 1970 v Ljubljani, diplomiral iz etnologije in sociologije kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti, trenutno pa živi v Berlinu. Leta 1995 je izdal knjigo Dežela belih golobov (1995), potopis s potovanj po Bosni med tamkajšnjo vojno, leta 2017 pa zbirko kratkih zgodb Tempirana bomba. Kot režiser je debitiral s celovečercem Nikoli nisva šla v Benetke (2008), ki je bil premierno prikazan v tekmovalni sekciji festivala v Sarajevu. Sledila sta kratka filma Toplo za ta letni čas (2011), ki je svetovno premiero prav tako doživel v Sarajevu, ter z vesno za najboljši kratkometražec nagrajeni Poslednji dan Rudolfa Nietscheja (2018).

kritike»Dlje ko spremljamo Laro Jenkins, bolj razumemo globino in vir njenih ran. Junakinja nekoliko spominja na sadomazohistični lik Isabelle Huppert v Učiteljici klavirja Michaela Hanekeja, ki je prihodnost mlade glasbenice skušala uničiti s polaganjem črepinj v žepe njenega plašča. A škoda, ki jo tu naredi Lara, je izključno psihološke narave, Gersterjev pristop pa niti približno tako hladen. Pod površjem je toplota, ki izvira tako iz režiserjeve vere v lik kot iz igralke same /…/. Gledalca čakajo siloviti, globoki trenutki; skrivnosti, ki jih je treba rešiti, pa tudi tiste – o ranah, ki prehajajo iz generacije v generacijo, in o človeškem vedenju –, ki jih ne bomo znali nikoli razvozlati.«– Peter Debruge, Variety

»V Lari za polikano fasado ždi pošastna mešanica perfekcionizma in negotovosti, s katero trpinči tako sebe kot svoje bližnje. Gerster jo uokvirja v toge, stroge kadre, ki ustrezajo njeni naravi, in vseskozi ohranja ambivalenten pogled – gledalcu vedno pušča prostor, da si sestavi lastno sliko.«– Špela Barlič, Dnevnik

 »Prvih sedem minut /…/ je učna ura odločne, subtilne ekspozicije. Občinstvo je nedvomno v zanesljivih pripovedniških rokah. /…/ Jan-Ole Gerster in Corinna Harfouch sta skupaj s scenaristom Blažem Kutinom ustvarila film, ki gledalca preseneča in drži v napetosti vseh sedemindevetdeset minut trajanja. /…/ Scenarij, samozavestna režija in umirjena kamera izrišejo kompleksen lik ženske, ki je naporna in izjemno antipatična, a jo hkrati lahko razumemo. Nekateri bomo v njenih paničnih, preračunljivih očeh morda celo uzrli najslabšo plat samih sebe. /…/ Pravi mali dragulj.«– Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Scenarij Blaža Kutina se spretno poigrava s pričakovanji, srečanja med liki – včasih zabavna, včasih ganljiva in včasih frustrirajoča – niso nikoli predvidljiva, ambivalentni junaki pa pripovedujejo o neuspehu, obžalovanju, a tudi upanju in želji po življenju. S subtilno napetostjo, ki gledalca niti za hip ne izpusti iz svojega prijema, ter nadvse zanimivo in močno protagonistko se Lara uvršča med velika dela nemške kinematografije.«– Deutsche Film- und Medienbewertung (FBW)

»Jan-Ole Gerster podobno kot v prvencu Oh, Boy prikaže Larin dan kot tragikomedijo, sestavljeno iz posameznih epizod. V tem jesenskem sprehodu se živahno izmenjujejo absurdna komedija in tragedija, jedek humor in nežna melanholija.«– Joachim Kurz, Kino-Zeit

»/…/ že od Hanekeja naprej vemo, da pianistke muči psihološka rigidnost. A tisto, kar Laro reši pred karikaturo, Gersterjev film pa pred njegovo nagnjenostjo k strogosti, je humor. Lara je najboljša, kadar strelja svoje z grenkim humorjem prepojene puščice.«– Paola Raiman, Cahiers du cinéma

»/…/ intimna in večplastna študija zapravljenega življenja. Lara zna biti manipulativna in zlobna, a je hkrati disciplinirana, ambiciozna in strastna – in prav iz teh nasprotij film črpa svojo čustveno moč. Gerster, ki briljantno uravnoteži melanholijo in humor, raziskuje moč tujega odobravanja in neodobravanja ter pokaže, kako nas bežne pripombe lahko zaznamujejo za vse življenje.«– Juliane Grieb, Londonski filmski festival

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

ŽVIŽGAČI

La Gomera

Corneliu Porumboiu / Romunija, Nemčija, Francija / 2019 / 97 min

igrajo Vlad Ivanov, Catrinel Marlon, Rodica Lazar, Antonio Buil, Agustí Villaronga, Sabin Tambrea, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Cannes 2019, Sydney 2019, München 2019

Policijski inšpektor Cristi prispe na kanarski otok Gomera, da bi se sestal z Gildo, femme fatale, ter se naučil starodavnega žvižganega jezika. A nič ni tako, kot je videti na prvi pogled, in stvari ne gredo ravno po načrtih …

Še ena značilna suha komedija Corneliuja Porumboiuja (Smo imeli revolucijo ali ne?, Policijski, pridevnik), a tokrat postavljena na najbolj neznačilne lokacije romunskega novega vala: na Kanarske otoke in v Singapur. Film je bil premierno prikazan v Cannesu, slovenski gledalci pa smo si ga lahko ogledali v Liffovi sekciji Kralji in kraljice. Romunski kandidat za oskarja.

iz prve roke

»Romunski naslov označuje enega od kanarskih otokov, kraj, kamor pobegneš od sveta, izgubljeni raj. Francoski in angleški naslov [pa tudi slovenski, op. ur.] sta povezana s skrivnostnim žvižganim jezikom, ki ga poznajo v različnih krajih sveta in katerega izvor je neznan. Rad si mislim, da je to naš izvirni, prvobitni jezik, ki je obstajal pred govorjenim. Otok Gomera je tesno povezan z izročilom teh žvižgov. Naslov ‘Žvižgači’ zveni zelo filmsko, skoraj kot ‘Iskalci’ Johna Forda. /…/ Jezik silbo gomero omogoča kodiranje govorjenega jezika, podobno kot film kodira resničnost. V Žvižgačih sem se poigral s kodi zelo različnih žanrov – od detektivke in filma noir do vesterna in komedije. Hotel sem povedati zgodbo o ljudeh, ki lažejo, ki igrajo dvojno igro. /…/ V mojem prvem filmu Smo imeli revolucijo ali ne? so liki ves čas govorili in razglabljali, ker so poskušali definirati revolucijo – ta je nazadnje strmoglavila režim, ki se je tako dolgo zdel neuničljiv. V Žvižgačih pa so junaki ujeti v svet, v katerem vladajo trdna mnenja in kjer vsakdo poskuša svoje stališče vsiliti drugim; tu se odvija nenehna igra moči. V mračnem svetu, kjer se je treba za vse pogajati, pristna komunikacija bolje deluje prek skrivnega jezika. Tistim, ki ga obvladajo, omogoča, da se izognejo bremenu napetih medčloveških odnosov in tako ohranijo nekakšno iskrenost. Ta skrivni jezik je za Cristija ključnega pomena, saj ga nazadnje uporabi za osebne namene, ki nimajo nič s kriminalnimi razlogi, zaradi katerih se ga je moral naučiti. /…/ Humor se v mojih filmih porodi spontano. Mogoče je to povezano s kulturo. Moji liki so zelo resni. Verjamejo, da so gospodarji svoje usode, vendar v resnici ni tako. Igralce vedno prosim, da vsak prizor vzamejo skrajno resno – tudi če se zdi popolnoma absurden. Vzemimo na primer prizor, v katerem se policist poskuša naučiti žvižganega jezika. Zelo me zabava ustvarjanje neskladja med junaškimi pretenzijami in resničnim stanjem. To silno resno vzdušje daje mojim filmom pridih absurdnosti.«– Corneliu Porumboiu

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana Kulturnega doma Krško v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 14 € v predprodaji (od 29. 6. do 10. 7.), 16 € v redni prodaji

za ARSonica 2020 abonma in izven

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Katalena je nastopila v tako rekoč vsakem klubu, koncertni dvorani ali festivalskem odru v državi, pa tudi kar precej potovala, z nastopi v ZDA, Izraelu ter po celi Evropi. A Katalena se ne ustavlja, saj je spomladi 2018 izšel njen sedmi album "Človek ni zver/Man Is Not a Beast". Bend navdih črpa iz zapuščine slovenskih ljudskih pesmi, ki jo prilagaja in izvaja v skladu s svojo lastno estetiko ter preferencami. Temeljna predpostavka njenega ustvarjanja je vera v brezčasnost tradicionalne glasbe, ki je po mnenju članov še vedno živa v mlajših generacijah dandanes – ne kot nek že davno izgubljen objekt, temveč kot vitalna tradicija. Katalena skuša to glasbeno dediščino poživiti z lastno svežo energijo, hkrati pa zavreči njene ideološke konotacije in omogočiti, da prevladajo njena igrivost ter nalezljivi ritmi.

www.katalena.net

FB: KatalenaSlovenianBand

Zasedba:

Vesna Zornik: glavni vokal, spremljevalni vokali

Polona Janežič: klavir, klaviature, psalter, spremljevalni vokali

Boštjan Gombač: klarinet, saksofoni, krilovka, teremin, ukulela, kositrne piščali, fujara, pozavna, spremljevalnivokali

Tibor Mihelič Syed: bas kitara, gimbri, ukulela, Roland HPD 20, kitara, spremljevalni vokali

Boštjan Narat: kitara, bendžo, spremljevalni vokali

Robert Rebolj: bobni, tolkala

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

MOJ NAJBOLJŠI PROFIL

Celle que vous croyez

Safy Nebbou / Francija, Belgija / 2019 / 101 min / francoščina  

režija Safy Nebbou, scenarij Safy Nebbou in Julie Peyr po romanu Camille Laurens, fotografija Gilles Porte, montaža Stéphane Pereira, glasba Ibrahim Maalouf, produkcija Michel Saint-Jean, igrajo Juliette Binoche, François Civil, Nicole Garcia, Guillaume Gouix, distribucija Demiurg

festivali, nagrade Berlinale; Liffe

zgodba

Petdesetletna Claire, predavateljica primerjalne književnosti, na Facebooku ustvari lažni profil, da bi vohunila za svojim mladim ljubimcem Ludom. Pod lažno identiteto Clare, privlačne štiriindvajsetletnice, se zaplete v pogovor z Ludovim prijateljem Alexom. Mladenič je nad njo povsem očaran in tudi Claire se kmalu do ušes zaljubi vanj. Resnični svet se vse bolj umika, Claire pa postaja ujetnica svoje virtualne osebnosti …

Zgodba o ljubezni, hrepenenju in osamljenosti v dobi družabnih medijev. Juliette Binoche v vlogi ženske, ujete med fantazijo in resničnost.

iz prve roke

»[Roman] se vrti okoli teme identitete. Laži, prevare, resnica, manipulacije in ljubezen: to so mikavne sestavine tega pripovednega labirinta. Poleg romantičnega vidika, ki vključuje številne pomežike žanru trilerja, ima roman seveda tudi močno družbeno razsežnost. Skratka, ta vijugasta zgodba, povedana z različnih vidikov, je ponujala vznemirljive obete za filmsko priredbo. /…/ Med branjem sem takoj pomislil na film Rašomon Akire Kurosawe, v katerem vsak pove svojo verzijo zgodbe, ter na Hitchcockovo Vrtoglavico z Jamesom Stewartom, ki se zaljubi v fantomsko žensko. Na misel so mi prišli še Marivauxova komedija Les Fausses Confidences in Nevarna razmerja Choderlosa de Laclosa, pa tudi Borges in Pirandello. /…/ Claire poskuša svoj notranji konflikt razrešiti tako, da postane nekdo drug. Najbolj se me je dotaknil njen položaj nevidne ženske, tako značilen za ženske po petdesetem letu. A moj namen ni bil odprt napad, problema se nisem hotel lotiti na nož, militantno. Zame je Claire nekakšna ‘antijunakinja’, kompleksna in protislovna obenem. Njena tragična razsežnost je obarvana z destruktivno krivdo. Vendar ponižanje in bridkost premaga z uresničevanjem svoje življenjske sile skozi drugo, izmišljeno žensko. /…/ Rad bi citiral Antonionija s stavkom, ki je tudi v romanu Camille Laurens: ‘Ljubezen pomeni živeti v domišljiji drugega.’ Hotel sem spregovoriti o ljubezni skozi fantazijo te zapletene ženske.«– Safy Nebbou

portret avtorja

Safy Nebbou (rojen leta 1968 v Bayonnu, Francija) je poklicno pot začel kot igralec in gledališki režiser. Prvi celovečerec Le cou de la girafe je posnel leta 2004. Sodeloval je z igralkami in igralci, kot so Sandrine Bonnaire, Catherine Frot, Gérard Depardieu in Benoît Poelvoorde. Moj najboljši profil je njegov šesti celovečerec.

kritike

»To je slastno nepredvidljiv film, ki se kot njegova sleparska protagonistka /…/ izdaja za nekaj in se počasi prelevi v nekaj čisto drugega.«– Neil Young, The Hollywood Reporter

 »/…/ film preplete trpkega humorja polno značajsko študijo z vznemirljivimi mehanizmi trilerja. /…/ Predstavljajte si, da bi Nancy Meyers režirala Usodno privlačnost, ampak v francoščini, z gosto posejanimi komentarji o politiki spolov. /…/ Safy Nebbou med nezaslišane pripovedne obrate skrije grenko-sladke resnice o človeški naravi. /…/ Presenečenj poln paket, /…/ ki iz gledalca izvablja tako nasmeške kot vzdihe osuplosti, včasih oboje hkrati.«– Guy Lodge, Variety

»Moj najboljši profil /…/ nas spretno popelje v notranji svet človeka, ki se – zaradi kakršnega koli razloga že – ne čuti več vrednega pozornosti. /…/ Juliette Binoche je izvrstna. Njen obraz se zdi kot ustvarjen za to, da nam v ekstremnem bližnjem planu zgolj z drobnim trzljajem očesa razkrije globino Clairinega žgočega notranjega konflikta.«– Wendy Ide, Screen Daily

»Režiser naslika portret družbe v oblasti sodobne komunikacije, kjer sanjati z odprtimi očmi pomeni biti le korak stran od tragedije.«– Fabien Lemercier, Cineuropa

»Novi film Safyja Nebbouja je ravno tako igriv kot pronicljiv. V tem portretu čustveno neuravnovešene ženske režiser na subtilen način raziskuje odklone našega shizofrenega časa, razpetega med silno željo po transparentnosti ter svoje male kupčije z resnico.«– Ariane Allard, Positif

»V rokah slabšega režiserja bi ta mešanica spletne prevare, lažnih identitet, alternativnih dejstev, poželenja in maščevanja zlahka zdrsnila v film v slogu Prvinskega nagona, vendar Nebbou absurdnosti zapleta preseže s pomočjo svojega najmočnejšega aduta: odličnih igralcev. /…/ Film pripada Juliette Binoche. /…/ S svojo bogato paleto izrazov in gest igralka svojemu liku vdahne pristnost – in s tem vsemu filmu. Binocheva vidno verjame, da je lahko Claire pri petdesetih, medtem ko slednja trdno verjame, da je Clara pri štiriindvajsetih. In s tem gledalcu odpihne sleherni dvom.«- Fritz de Jong, De Filmkrant

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

POSEBNI

Hors normes

Olivier Nakache, Éric Toledano / Francija, Belgija / 2019 / 114 min / francoščina 

igrajo Vincent Cassel, Reda Kateb, HélèneVincent, Bryan Mialoundama, Alban Ivanov, Benjamin Lesieur, distribucija FIVIA – Vojnik

Bruno in Malik že dvajset let živita v čisto posebnem svetu. Prvi vodi organizacijo, ki skrbi za avtistične otroke in mladostnike, drugi pa mlade iz revnih četrti usposablja za spremljevalce »posebej težavnih« posameznikov. Film, ki se težke teme loteva s toplino in humorjem, sta po resničnih dogodkih posnela Éric Toledano in Olivier Nakache, režiserja uspešnice Prijatelja (Intouchables, 2011).

Zaključni film lanskega festivala v Cannesu in dobitnik nagrade občinstva v San Sebastiánu.

iz prve roke

»Najini filmi vedno govorijo o neobičajnih srečanjih. Pričujoči pa ima prav posebno razsežnost: kako ljudje, ki komunicirajo malo ali pa sploh nič in veljajo za ‘nenormalne’, uspejo pripraviti tako imenovane ‘normalne’, da spet začnejo komunicirati.«– Éric Toledano

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

MLEKO

Héraðið 

Grímur Hákonarson / FIslandija, Nemčija, Francija, Danska / 2019 / 92 min / islandščina  

režija Grímur Hákonarson, scenarij Grímur Hákonarson, fotografija Mart Taniel, montaža Kristján Loðmfjörð, glasba Valgeir Sigurðsson, produkcija Grímar Jónsson, igrajo Arndís Hrönn Egilsdóttir, Sveinn Ólafur Gunnarsson, Sigurður Sigurjónsson, Hinrik Ólafsson, Hannes Óli Ágústsson, Edda Björg Eyjólfsdóttir, distribucija Demiurg

zgodba

V odmaknjeni islandski vasi se Inga in njen mož preživljata s pridelavo mleka. Ko po moževi nenadni smrti Inga prevzame vodenje globoko zadolžene kmetije, kmalu na lastni koži izkusi, kako daleč sežejo lovke skorumpirane lokalne zadruge. Odloči se, da se bo uprla in svoji skupnosti vrnila neodvisnost.

Zmagovalec predlanskega Liffa Grímur Hákonarson (Ovna) se vrača z navdihujočo zgodbo o neodvisni in pogumni ženski, ki se postavi po robu izkoriščevalski lokalni zadrugi.

iz prve roke

»Film Ovna je pripovedoval o dveh odtujenih bratih. To je bila zgodba o družini, Mleko pa govori bolj o družbi. Prikazuje politično realnost zelo specifične regije skozi zgodbo o Inge, ženski, ki je izgubila moža in ki med doživljanjem vseh stopenj žalovanja sklene, da se bo uprla pokvarjenemu podjetju, ki izkorišča njo in vso skupnost. Na severozahodu Islandije je območje z imenom Skagafjörður. Tam imajo edino zadrugo v državi. Nastala je kot del gibanja, ki se je pojavilo v devetnajstem stoletju. Vse podobne iniciative so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja bankrotirale, le tej je nekako uspelo preživeti. V lasti ima vse, celo lokalni časopis. Malo spominja na vse zaprte družbe, na primer na Sovjetsko zvezo. V svojem trdnem prijemu drži prav vse, kot nekakšna gromozanska hobotnica. A moj film govori tudi o islandski družbi na splošno. Zaradi svoje majhnosti smo nagnjeni k monopolizmu. Vse ima v rokah peščica ljudi, ostali pa so izkoriščani. /…/ Posneti sem hotel film o posamezniku, ki se odloči spremeniti družbo. /…/ Zanima me, kako se spreminja islandsko podeželje. /…/ Tradicionalno kmetijstvo je ogroženo in bogataši iz mesta prihajajo na podeželje na počitnice. To je pravzaprav glavna tema mojih filmov: stare islandske vrednote proti kapitalizmu in moderni družbi. /…/ Islandsko agrikulturo obvladujejo moški. A v zadnjem času ženske vse bolj stopajo v ospredje in prevzemajo vodenje kmetij. Nekateri moški to še vedno težko sprejemajo. To je druga plast zgodbe: ženska, ki išče svoj prostor v zelo moški družbi.«– Grímur Hákonarson

portret avtorja

Grímur Hákonarson (rojen leta 1977 na Islandiji) je leta 2004 diplomiral na praški akademiji FAMU. Pozornost je vzbudil že z diplomskim filmom Slavek the Shit: z njim se je leta 2005 uvrstil v sklop Cinéfondation na filmskem festivalu v Cannesu, drugod pa je osvojil še dvanajst festivalskih nagrad. Njegov naslednji film Bræðrabylta je leta 2007 doživel premiero na festivalu v Locarnu, na festivalih po svetu pobral kar petindvajset nagrad in velja za enega najuspešnejših islandskih kratkometražcev. Leta 2010 je posnel celovečerni prvenec Kraljestvo senc (Sumarlandið, 2010), pet let kasneje pa komično dramo Ovna (Hrútar), zgodbo o dveh odtujenih bratih, ki mu je poleg številnih drugih priznanj prinesla nagrado za najboljši film v canski sekciji Posebni pogled in glavno nagrado vodomec na ljubljanskem Liffu.

kritike

»Hákonarsonov film je mogočna zgodba o uporu, postavljena v zaprto družbo, ki deluje kot metafora za vse zatirane skupnosti. Vsebuje tudi inherentno kritiko korupcije, kapitalizma in monopola. Film je tako učinkovit, ker ni poln nepotrebnih govorov, žolčnih kritik ali kakršnih koli očitnih namigov. Čeprav obravnava specifične probleme podeželske Islandije, zlahka cenimo njegovo univerzalnost – zgodba bi se namreč lahko dogajala v kateremkoli odmaknjenem, konservativnem delu sveta, kjer je prava moč v rokah peščice vplivnih posameznikov.«– Davide Abbatescianni, Cineuropa

»Grímur Hákonarson nadaljuje z raziskovanjem spreminjanja islandskega podeželja ter vpliva neoliberalizma na tradicionalno kulturo vase zaprte dežele, kakršna je Islandija. /…/ Gre morda za islandskega križanca med Erin Brockovich in Firmo? /…/ Razlika je predvsem v vrsti prikazanega junaka: namesto individualnega tipa (‘en sam človek, ki rešuje deželo’), značilnega za severnoameriški sistem, imamo tu kolektivni model junaka (‘v slogi je moč’), ki korenini bolj v evropski kulturi. /…/ Gre za nekakšno idejo demokracije, razumljeno bolj v smislu dolžnosti kot pravice.«– Nicolas Azalbert, Cahiers du Cinéma

»Mleko tako kot režiserjev prejšnji film Ovna raziskuje globoko zakoreninjeno podeželsko kulturo, tesno povezano z islandskim narodnim duhom, ter brani tradicionalne islandske vrednote pred izkoriščevalskim kapitalizmom. Film /…/ je poln bojevite ženske energije ter posejan z navdihujočimi ‘pokaži jim, punca’ komičnimi trenutki. /…/ Hákonarson, ki spet razkrije ostro oko za podrobnosti, naturalistično upodobi težaško delo na kmetiji, preprosto življenje osamljenih protagonistov in njihovo ljubezen do domačih živali.«– Alissa Simon, Variety

»Hákonarson tako kot v Ovnih razkriva, kako so težke okoliščine, s katerimi se soočajo podeželski Islandci, zaplodile konservativnost in fevdalni status quo, ki mu nekateri ostajajo zvesti, čeprav ogroža njihovo preživetje. Film, ki ga poganja surova in ganljiva igra Arndís Hrönn Egilsdóttir (ponaša se tudi s sijajnim nastopom zvezde Ovnov Sigurðurja Sigurjónssona v vlogi hinavskega in arogantnega direktorja zadruge) in ki ga je subtilno zrežiral Hákonarson, eden najboljših režiserjev regije, spretno prikaže, kako lahko skrbno negovani islandski mit o enakopravnosti nekatere najbolj trdožive in neodvisne državljane preslepi, da pristanejo na vlogo izkoriščancev.«– Steve Gravestock, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Mleko, ki ga je posnel Grímur Hákonarson, režiser Ovnov, nas odpelje v temno srce agrarnega kapitalizma. Zadruge, ki so nekoč slovele kot demokratične institucije, to niso več./…/ Problem je le v tem, da kmetje komaj shajajo, ker so pri zadrugi tako močno zadolženi. In ker so zadolženi, jih lahko izsiljuje in sili, da poslujejo le z njo. Ker pa poslujejo le z njo, komaj shajajo. Zadruga je pod krinko “skupnostnih interesov” ugrabila skupnost, kmete pa prelevila v svoje vazale, tlačane – dobičke žanje klika, elita, “mafija”, ki vodi zadrugo. Zadruga ima monopol nad plenilstvom in nasiljem, nima pa monopola nad protestom, čigar obraz postane Inga, ki na epski način “podoji” štab zadruge in ki izgleda zdaj kot “ekoteroristka” Halla v islandski Bojevnici, zdaj kot žvižgačica Karen Silkwood v filmu Silkwood, zdaj kot neutolažljiva, ogorčena, nasršena, razbeljena mati umorjene, posiljene in sežgane najstnice v Treh plakatih pred mestom in zdaj kot obupana, a odločna Sandra, ki skuša v belgijskem filmu Dva dneva, ena noč sodelavce prepričati, naj ji omogočijo preživetje.« ZA– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Film Mleko je delo islandskega režiserja Grímurja Hákonarsona, enega največjih talentov svoje generacije, ki ga poznamo po mednarodno odmevnih Ovnih. Njegov novi celovečerec je postavljen v podobno okolje, in tudi na podoben način minimalistično izrablja nianse filmskega jezika. A tokrat je grenkoba prevladala nad humorjem in skozi trpko osebno zgodbo prikazuje dialektično kroženje /…/ Osrednji protagonistki se skozi zbiranje informacij odpre širša slika spoznanja, da je nujen upor proti temu dušečemu kolhozništvu. Inga je zanimiv, kompleksen ženski lik, močna in odločna ranjena posameznica, ki prerašča simbol upora in ohranitve osebnega dostojanstva. /…/ Njen nasprotnik Eyjólfur, de facto lastnik zadruge, se hvali z idejami skupnosti, retoriko povezovanja in prijateljskega leporečenja, za katerim pa se skriva pošasten, brezskrupolozen manipulant, ki dejansko dela skupnosti največjo škodo. Celovečerec Mleko je dovolj zrelo delo, da ni niti pridigarski, niti si ne dela posebnih iluzij. /…/ Kaže pa še na nekaj drugega, in sicer, da je lahko nekaj, kar je na prvi pogled skrajno lokalno, hkrati tudi globalno prepoznavno. Film bi se z lahkoto dogajal tudi v Sloveniji, kjer poznamo na vseh področjih, nenazadnje tudi na kulturnem, dobesedno mafijski način delovanja napol formalnih združb, ki so s kadrovskim mešetarjenjem, prikritimi grožnjami, drobnim podkupovanjem in umazanim izsiljevanjem prišle do svojih privilegijev – in so te pripravljeni braniti tudi za ceno uničenih življenj (seveda ne svojih). Filmska Inga je lep opomnik, kako človeško smiseln je upor proti takemu stanju stvari.«– Gorazd Trušnovec, RA ARS

Ana Desetnica - Ana Krška 2020

Izvedba 23. mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica 2020 je bila do pred kratkim velika neznanka, a buhteča pomlad je prinesla odgovor: festival BO! Ker je zaradi posledic epidemije celoten program zaenkrat še neizvedljiv, smo se odločili, da ga bomo razdelili na dva dela. Ana Desetnica tako letos ne bo le oznanjala poletja, ampak ga bo tudi prijela za rep, zato na pot po Sloveniji odhaja s sloganom OKVIR POLETJA. V Krškem bomo Ano znova pozdravili prihodnjo soboto, 4. julija, na ploščadi pred Kulturnim domom Krško.

Plesalci plesne šole Kazina: ONI

plesna predstava

40 minut

vstop prost

Plesna predstava, ki je potrebovala ščepec cirkuške čarobnosti, da je zaživela polno življenje, govori o ljudeh, ki na svoj način, s svojo kulturo, idejami in iskricami v očeh, bogatijo naša življenja. O ljudeh, ki jih ne glede na njihov doprinos k družbi, zaradi lastne nevednosti, odrivamo stran, ter jim s tem krčimo svobodo in življenjski prostor. Predstava poskuša pokazati, da se na negativno ni potrebno odzvati (z negativnostjo). Mladi plesalci se pod umetniškim vodstvom koreografinje Ade Kogovšek, odenejo v zvoke etno glasbe ter jih združijo z modernejšimi oblikami plesa in s cirkuškimi prvinami. Predstava Oni poje o življenju in o tem, kako »fino« ga je živeti!

Vstop prost

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 17 €

Spoštovani!

Vstopnice za petkov koncert 1na1: Gušti in Tomi M. so trenutno razprodane. 

Omejeno število morebitnih dodatnih vstopnic bo na voljo le v primeru spremembe lokacije koncerta, do katere bi lahko privedla slaba oziroma negotova vremenska napoved. O vseh morebitnih spremembah vas bomo pravočasno obvestili.

Hvala za razumevanje.

SiTi Teater predstavlja glasbeni dialog dveh prvakov slovenskega koncertnega rocka, avtorjev, ki sta praktično napisala devetdeseta leta ter s Črnim tulipanom in Platino postavila nove temelje slovenske ljubezenske rock lirike. Nekdaj glasbena rivala, tokrat na odru skupaj vsak s svojo kitaro obujata spomine in iščeta nove dimenzije not in poezije. Tomi Meglič, frontman skupine Siddharta, in Miha Guštin Gušti, nekdanji član skupine Big Foot mama, ena na ena o glasbi,  preko glasbe. Ekskluzivna glasbena poslastica, ki bi jo bilo škoda zamuditi.

Po dveh odličnih razprodanih koncertih v SiTi Teatru se Tomi in Gušti podajata tudi na druge odre po Sloveniji - ustavila se bosta tudi v Brestanici! 

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

TU JE BILA BRITT-MARIE

Britt-Marie var här

uva Novotny / Švedska / 2019 / 100 min / švedščina   

režija Tuva Novotny, scenarij Anders Frithiof August, Fredrik Backman, Tuva Novotny, igrajo Pernilla August, Peter Haber, Anders Mossling, Malin Levanon, Stella Oyoko Bengtsson, Lance Ncube, Olle Sarri, Vera Vitali, Mahmut Suvakci, ... distribucija Cinemania group

Ko Britt-Marie po štiridesetih letih zakona zapusti moža, je prisiljena znova premisliti svoje življenje, se znebiti starih navad in soočiti z resničnim svetom. Triinšestdesetletna gospodinja se tako znajde v zakotnem, propadajočem mestecu, kjer postane trenerka otroške nogometne ekipe …     

Film je posnet po istoimenski knjigi švedskega pisatelja Fredrika Backmana. V slovenščini so izšli tudi njegovi romani Mož z imenom Ove, Babica vas pozdravlja in se opravičuje, Mi smo medvedi! in Mi proti vam.  

kritike

»Britt-Marie se k sreči ne pretvarja, da je karkoli drugega kot feel-good film s preprostim sporočilom: ‘Nikoli ni prepozno, da uresničiš svoje sanje.’«

– David Lewis, San Francisco Chronicle

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 15 €

za ARSonica 2020 abonma in izven

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Zasedba: Teo Collori - kitara / Marko Črnčec - harmonika / Matej Kužel – clarinet / Metod Banko - kitara / Jošt Lampret - kontrabas    

Teo Collori in Momento Cigano je skupina, ki igra izvrstno mešanico romske in plesne swing glasbe. Gre za projekt, kjer se nostalgija prepleta z novimi zgodbami, saj fantje izvajajo svežo avtorsko glasbo v stilu, ki nas popelje v obdobje salonov, cigar, charlestona in lakastih čevljev. 

Njihova prva plošča Hot Club Piran je bila izdana pri ameriški založbi Lowtemp, nagradili pa so jo tudi na spletnem portalu MuzikObala, kjer so jo proglasili za album leta 2016. Pesem z naslovom ‘Bled 1960’ iz njihovega drugega albuma Kamerato muzikante je bila izbrana za ‘pesem leta’ v romski oddaji na Prvem programu Radia Slovenija. Molto Aligatore, tretja studijska plošča, pa po vzoru nomenklature klasične glasbe (allegro, adagio, con fuoco, molto appassionato ipd.) opisuje splošno vzdušje, zajeto v ta zvočni zapis.    

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

TO MORAJO BITI NEBESA

It Must Be Heaven

Elia Suleiman / Francija, Turčija, Kanada, Nemčija, Katar, Palestina / 2019 / 97min / arabščina, angleščina, francoščina  

režija Elia Suleiman scenarij Elia Suleiman, igrajo Elia Suleiman, Tarik Kopty, Kareem Ghneim, George Khleifi, Ali Suliman, Faris Muqabaa, Yasmine Haj, Asmaa Azaizeh, ... distribucija FIVIA

Komedija zmešnjav, v kateri režiser potuje iz Palestine v Pariz in New York – a kamorkoli gre, povsod najde svojo domovino. Elia Suleiman (Božje posredovanje) je film opisal kot »burlesko, ki se napaja v svetu absurda«.

Iz prve roke

»Če je Palestina v mojih prejšnjih filmih delovala kot nekakšen mikrokozmos sveta, pa skušam v svojem novem filmu svet prikazati kot mikrokozmos Palestine. To morajo biti nebesa opisuje prizore iz vsakdanjega življenja ljudi z različnih koncev sveta, ki živijo v ozračju globalnih geopolitičnih napetosti. Nasilje, ki izbruhne v enem kraju, je povsem podobno tistemu, ki ga opazujemo nekje drugje. Podobe in zvoke tega nasilja oziroma napetosti najdemo v vseh svetovnih središčih in ne več le v odmaknjenih kotičkih sveta. Vsa letališča in nakupovalni centri imajo nadzorne točke. Policijskih siren in varnostnih alarmov ne slišimo več le občasno, ampak se oglašajo neprestano. Namesto da bi prikazoval ‘veliko sliko’, s katero nas pitajo mediji in ki je polna posploševanj, prikrivanj in laži, se v filmu To morajo biti nebesa osredotočam na banalne, neobičajne trenutke; prizore, ki po navadi ostajajo zunaj kadra. Zanima me tisto, kar je intimno, nežno in ganljivo. Človeške, osebne zgodbe, s katerimi se lahko poistovetimo in ki sprožajo vprašanja ter vzbujajo upanje.«

– Elia Suleiman

kritike

»Nadvse zabaven in (samo)ironičen film To morajo biti nebesa se loti absurdov samih Palestincev, njihove kulture in družbe ter tega, kako jih (zgolj skozi politično optiko) sprejema zahodni svet. Čeprav se smejimo, z njimi trpimo in čutimo pod površjem tleče nelagodje, ujetost in nesmisel. In prav s tem dajemo vrednost človeškemu, osebnemu znotraj političnega vprašanja par excellence.«

– Žiga Brdnik, Večer

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

PARAZIT

Gisaengchung

Bong Joon-ho / Južna Koreja / 2019 / 132 min / korejščina

režija Bong Joon-ho, scenarij Bong Joon-ho, Han Jin-won, fotografija Hong Kyung-pyo, montaža Yang Jin-mo, glasba Jung Jae-il, produkcija Jang Young-hwan, igrajo Song Kang-ho, Lee Sun-kyun, Cho Yeo-jeong, Choi Woo-shik, Park So-dam, Lee Jung-eun, Chang Hyae-jin, distribucija Cinemania group

festivali, nagrade Cannes (zlata palma); zlati globus za film v tujem jeziku; Fantastic Fest (nagrada občinstva); Sydney (najboljši film); nagrada Mednarodne zveze cinefilov (ICS) za najboljšo režijo v Cannesu; Karlovi Vari; Locarno; Sarajevo; Telluride; Toronto; San Sebastián; Busan; New York; LIFFe; oskar za film, režijo, mednarodni celovečerec in izvirni scenarij.

zgodba

Člani družine Ki-taek so tesno povezani, a vsi štirje so nezaposleni in njihova prihodnost ni ravno obetavna. Nekega dne pa sin Ki-woo na priporočilo prijatelja dobi dobro plačano delo zasebnega inštruktorja pri družini Park …

Film, ki ga režiser označuje za »komedijo brez klovnov, tragedijo brez negativcev«, je čudovito nepredvidljiva družinska tragikomedija o neizogibnem konfliktu med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo. Dobitnik zlate palme v Cannesu in štirih oskarjev, vključno za najboljši film.

iz prve roke

»Mislim, da lahko nenehno polarizacijo in neenakost v naši družbi prikažemo na samo en način: z žalostno komedijo. Živimo v času, ko vlada kapitalizem. Alternativ ni. Ne le Koreja, ves svet se je znašel v situaciji, ko kapitalistične doktrine ni mogoče več prezreti. Družini, kakršni sta Ki-taekovi in Parkovi, se v resničnem svetu ne bi nikoli srečali. Poti pripadnikov različnih razredov se križajo le v primeru zaposlitve – ko nekdo dobi delo kot inštruktor ali kot pomoč v gospodinjstvu. In samo včasih si razreda prideta dovolj blizu, da lahko drug drugega zaslišita dihati. Čeprav v filmu nobena stran nima slabih namenov, se pripadniki obeh slojev znajdejo v situaciji, ko bi lahko imel najmanjši spodrsljaj nepopravljive posledice. V dandanašnji kapitalistični družbi imamo položaje in kaste, ki so očem nevidni. Skrbimo, da ostajajo skriti, razredno hierarhijo pa lahkotno označujemo za stvar preteklosti, čeprav nepremostljive razlike med sloji v resnici ostajajo. Film opisuje, kaj se zgodi, ko v naši vse bolj polarizirani družbi dva razreda trčita drug ob drugega. /…/ Parazit je hkrati smešen, strašljiv in žalosten. Če bo ljudi spodbudil k diskusiji, bom več kot zadovoljen.«– Bong Joon-ho

portret avtorja

Korejski režiser Bong Joon-ho (rojen leta 1969) je posnel sedem celovečercev: Puhran dah suh uigeh (2000), Nepozabni umori (Salinui chueok, 2003), Gostitelj (Gwoemul, 2006), Madeo (2009), Ledeni vlak (Snowpiercer, 2013), Okja (2017) in Parazit.

kritike

»Parazit je zasukov polna črna komedija v duhu filmov o ‘vdoru v dom’, z močnim pridihom provokativne družbene satire. To je čudovita strupena poslastica od začetka do konca, z makiavelijevskim čutom za norčavost in filmskim briom, ki razkrije režiserjev hitchcockovski nadzor nad nekoliko buñuelovskim gradivom.«– Jonathan Romney, Screen Daily

»Zamislite si vrvohodsko točko, pri kateri akrobat nenadoma skoči na višjo vrv in potem še višjo. Bolje ne znam opisati vrtoglavega užitka, ki te prevzame ob gledanju Parazita, presenečenj polne mojstrovine korejskega režiserja Bong Joon-hoja. /…/. Zgodba se začne kot družbena satira o bogatih in revnih, duhovita in sofisticirana kot klasike Prestona Sturgesa ali Ernsta Lubitscha. Nenavadno pa je, da bolj resen ko postaja film, bolj je smešen – dokler ne postane prav huronsko smešen in nazadnje … a ne smemo prehitevati filma, ki prav z vsakim kadrom ostaja korak pred gledalcem.« – Joe Morgenstern, The Wall Street Journal

»Bong se vrača v vrhunski formi, a je tokrat odkrito in divje besen – kar naredi tak vtis ravno zato, ker je tarča tako upravičena, tako velikanska, tako ‘2019’: Parazit je klop, poln grenke krvi razrednega besa.«– Jessica Kiang, Variety

»Najnovejši film Bong Joon-hoja je prav takšna čudovita mešanica družbene satire in drame o vdoru v dom, kakršno ta trenutek potrebujemo. /…/ Dela, ki filmske domislice in družbeni komentar združujejo na tako nagajiv in prebrisan način, so prava redkost /…/ Čeprav na prvi pogled morda spominja na Hanekejeve Smešne igre (Funny Games), je Parazit v resnici veliko bolj sočuten. To je dih jemajoče delo, polno velikih pokov in malih čudežev; film, ki gledalca od začetka do konca ne izpusti iz svojega prijema.«– Dave Calhoun, Time Out

»Namesto nežnega in včasih pokroviteljskega sočutja, ki običajno zaznamuje filme o obubožanih likih (vključno z lanskim dobitnikom zlate palme, čudovitimi, melanholičnimi Tatiči), Bong poudarja in celo poveličuje ščurkasto trdovratnost svojih protagonistov. /…/ Pravi užitek je gledati ljudi, ki imajo vse, kako dobijo, kar si zaslužijo. In Bong, ki je nedvomno eden najbolj spretnih in samozavestnih pripovedovalcev v sodobni kinematografiji, neskončno uživa v vsej tej predrzni manipulaciji /…/.«– Adam Nayman, The Ringer

»/…/ Bong je z odličnim Parazitom ustvaril jezno, žanrsko obarvano družbeno alegorijo, ki v številnih pogledih deluje kot korejska različica filma Mi (Us) Jordana Peela. Bong, mnogo boljši obrtnik kot Peele, je morda eden največjih mojstrov zabavnega, inteligentnega in odločno političnega filma ta trenutek. V času instantnih blockbusterjev je pravi pravcati zaklad.«– Giovanni Marchini Camia, The Film Stage

»Parazit /…/ je vznemirjujoč in strašansko zabaven; tiste vrste inteligentno in estetsko sveže delo, ki odločno opravi z oguljenim razlikovanjem med umetniškimi in popkorn filmi. Vse bolj se zdi, da je Bong /…/ eden od peščice filmskih ustvarjalcev, katerih delo bo definiralo ta mučni, hektični, apokalipsi bližajoči se trenutek – tako v popkulturi kot drugje.« – A.O. Scott, The New York Times

»Parazit podobno kot Loachev Medtem ko vas ni bilo (Sorry We Missed You) opisuje neizprosnost sistema, v katerem tisti na dnu prestajajo nečloveške muke, da bi obdržali svoj položaj. Medtem ko se ekstravagantni izbruhi groze počasi dvigujejo v grand-guignolske višine, postaja divji obup naših ubogih junakov vse bolj disonanten in skrajen. A Bong še kar ne odneha, prešerno in spretno loveč ravnotežje med strašljivim in huronsko smešnim.«– Daniel Kasman, Notebook

»Korejski Parazit, zmagovalec letošnjega festivala v Cannesu, se dogaja v kapitalizmu. V svetu strašne ekonomske neenakosti. V svetu dirke navzdol. V svetu, v katerem je malo zmagovalcev in veliko poražencev. Je kaj bolj distopičnega od kapitalizma? Ne. In v tem distopičnem svetu –svetu strašne ekonomske neenakosti, dirke navzdol in zmagovalcev – se dogaja Parazit, ki ga je posnel veliki Bong Joon-ho, avtor sodobnih klasik, kot so Spomini na umor, Gostitelj, Mati, Okja in Ledeni vlak. Če ste jih videli, potem veste, da vas čaka nekaj nepredvidljivega, lucidnega, temeljitega, kinetičnega in alternativnega, distopičnega. /…/ Kapitalizem, ta ledeni vlak, je krut in poguben, a obenem tudi privlačen: vedno lahko koga preskočiš, izrineš in ponižaš, vedno si lahko koga podrediš, vedno je lahko kdo pod tabo. Lahko si še tako reven, pa je še vedno kje kdo, ki je revnejši. In Parazit, v katerem se ljudje, ki sodijo visti razred, izrivajo in ponižujejo s takšno darwinistično vnemo, pokaže, da je kapitalizem ta, ki to grozljivo ekonomsko neenakost in boj za golo preživetje naturalizira, ali bolje rečeno –kapitalizem poskrbi, da to, da se ljudje delijo na gospodarje in hlapce, izgleda kot nekaj povsem naravnega, samoumevnega in sprejemljivega.« ZELO ZA– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Film uspešno preklaplja med socialno dramo, komedijo zmešnjav in trilerjem, medtem pa prek subtilne simbolike in šokantnih preobratov zgradi enega najbolj pomenljivih dokumentov sodobnega družbenega boja.«– Igor Harb, Vikend

»V tem filmu ne boste našli niti klasičnih junakov niti očitnih negativcev. Ki Taekovi so prevaranti, ki se brez slabe vesti znebijo konkurence in lažejo svojimdelodajalcem, a gledalci razumemo, da v resnici nimajo druge možnosti. Parkovi so bogati, zabubljeni v svoj privilegirani mehurček lagodnega življenja, a niso odurni, pohlepni bogataši, ki bi brez slabe vesti udrihali po šibkejših, le nevedni in naivni, rojeni na pravi strani družbene pregrade. Režiser Bong Joon Ho poskrbi, da se na ozadju njihovega antagonizma izkristalizira prava tarča njegove satirične osti: sistem, ki ustvarja in vztrajno poglablja tak družbeni razrez. Parazit je žanrski hibrid tiste redke sorte, ki je hkrati izjemno zabaven, napet, gledljiv in vsakomur razumljiv, obenem pa tako prefinjeno piker in precizen v metaforičnem zrcaljenju žalostnega stanja sodobne družbe, da gledalca pusti odrtih ust in s polno glavo glodajočih misli.«– Špela Barlič, Dnevnik

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 5 €

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Robert Petan je mlad glasbeni ustvarjalec, multiinstrumentalist in  kantavtor, ki je posavskemu občinstvu najbolje poznan kot član mnogih  stalnih in priložnostnih zasedb, dueta Maja & Robi ter kot pisec glasbe in besedil za različne glasbene ustvarjalce. Talentiran glasbenik se v  zadnjem času vse bolj uveljavlja tudi kot kantavtor, širša javnost pa je  nanj še posebej postala pozorna po lanski zmagi na 17. kantavtorskem festivalu v Rušah. Glasbena širina, pronicljiva besedila in nalezljivooptimističen pogled na svet so prepoznavne lastnosti brežiškega  avtorja, ki bo s samostojnim koncertom na gradu Rajhenburg odprl  našo »pokarantensko« koncertno sezono.  

Robert o sebi:  

»Robert Petan, dečko iz Brežic. Kruh si služi z igranjem, snemanjem ter pisanjem glasbe, besedil, priložnostnim vodenjem prireditev ter občasnim udejstvovanjem  v video produkciji. Igra več instrumentov, kot je imel pozitivnih ocen v srednji šoli  in ne poje. Ob glasbeni spremljavi deklamira svoja besedila. Med velike vzornike v Sloveniji šteje Adija Smolarja ter Iztoka Mlakarja, na mednarodnem področju pa  sta Bo Burnham in Hobo Johnson tudi vredna svoje omembe…..«

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

Navdihujoč dokumentarec o Tracy Edwards, ki je drzno skočila v moški zelnik in postala skiperka prve jadrnice z izključno žensko posadko na najbolj ekstremni regati sveta.

JADRALKE

Maiden

Alex Holmes / Velika Britanija / 2018 / 97 min / angleščina, francoščina

režija Alex Holmes, scenarij Alex Holmes, fotografija Chris Openshaw, montaža Katie Bryer, glasba Rob Manning, Samuel Sim, produkcija Victoria Gregory, Alex Holmes, nastopajo Tracy Edwards, Jo Gooding, Nancy Harris, Angela Heath, Marie-Claude Heys, Sally Hunter, Jeni Mundy, Dawn Riley, Tanja Visser, Mikaela Von Koskull, Claire Warren

o filmu

Načrt Tracy Edwards, da se z izključno žensko ekipo jadralk udeleži Whitbreadove regate okoli sveta, je bil leta 1989 nekaj popolnoma nezaslišanega. Nihče ni verjel, da bodo sploh prišle do startne linije, kaj šele zdržale do finiša. Nikoli ne bodo našle sponzorja. Prešibke so in manjka jim znanja. Še prve etape jim ne bo uspelo zaključiti. Pravzaprav bodo lahko srečne, če sploh preživijo … A šestindvajsetletna Tracy, nekdanja ladijska kuharica, je za krmilom jadrnice Maiden, »stare konzerve, polne babnic«, kot se je izrazil neki novinar, dokazala, da se motijo.

Navdihujoč dokumentarec o Tracy Edwards, ki je drzno skočila v moški zelnik in postala skiperka prve jadrnice z izključno žensko posadko na najbolj ekstremni regati sveta.

zanimivosti

Prestižna regata Whitbread Round the World Race je eden najzahtevnejših in najrazburljivejših jadralskih dogodkov na svetu, odvije pa se vsaka tri leta. Prvič so jo organizirali leta 1973, leta 2001 pa so jo preimenovali v Volvo Ocean Race. Profesionalne ekipe jadralcev več kot devet mesecev dan in noč premagujejo najnevarnejša morja ter skupno preplujejo več kot 39.000 navtičnih milj. Leta 1989 so organizatorji tekmovalcem, ki so to želeli, prvič priskrbeli kamere. Tako so nastali posnetki z barke Maiden, ki jih je režiser Alex Holmes dve leti iskal po vsem svetu. V zadnjih letih imajo posadke na krovu tudi reporterja, ki poroča o dogajanju na palubi, tako da lahko nečloveške napore tekmovalcev gledalci spremljamo iz domačega naslanjača.

izjave kritikov

»Alex Holmes poskrbi za ravno dovolj ozadja, da se nejadralci v njem znajdejo, obenem pa ne toliko, da bi zaprisežene celince ali tiste brez športnih nagnjenj odvrnil od ogleda. Glavna vaba filma je Tracy Edwards, popoln primer upornice. Režiser s pomočjo arhivskih in sodobnih posnetkov pripoveduje zgodbo o neposlušni hčerki, ki je mlada zapustila dom in se zaljubila v jadranje. Ko se je odločila, da hoče prepluti svet, je našla svoj smisel in samo sebe: odkritje, ki jo je povzdignilo v feministični zgled. Film je vznemirljivo popotovanje, tudi zato, ker Holmes v razburljivo bitko za enakost vplete junaški portret protagonistke.«– Manohla Dargis, The New York Times

»Jadralke pripoveduje mogočno zgodbo o veličini človeškega duha in ženski moči; poleg vsega pa je zgodba še resnična. /…/ Izjemna saga o pogumu in drznosti nasproti dvomom, strahu in smrtno nevarnim okoliščinam. /…/ Ta navdihujoči dokumentarec o ženski, ki je vztrajala, ne meneč se za skeptike, poskrbi za presenečenja in napetost, prav lahko pa vas bo spravil tudi do solz.«– Kenneth Turan, Los Angeles Times

»Tudi smejali se boste, zlasti ob pogledu na jadralke, ki izzivalno pozirajo v kopalkah, da bi se ponorčevale iz medijev in njihovega seksističnega odnosa. Večinoma pa film deluje v polju napetosti. ‘Ocean te vedno poskuša ubiti,’ na začetku reče Tracy Edwards. Ne šali se. Iz nekaterih posnetkov, ki so jih posnele članice posadke, puhti dih jemajoč suspenz. /…/ Ko barka zapluje v sklepno etapo, pa se vam bo v grlu naredil cmok. Pionirkam zato pripravite fanfare in vzklike občudovanja. Njihov dosežek je še vedno razlog za slavje.«– Peter Travers, Rolling Stone

»Razbijanje steklenega stropa je bilo malokdaj videti tako napeto – in izčrpavajoče /…/.«– Dannis Harvey, Variety

»Film se nikoli ne boji pokazati bolj neprijetne plati osrednje junakinje – na morju Tracy Edwards spominja na nekakšnega zmačkanega pirata –, a kot voditeljica iz svojih tovarišic z golo močjo volje in odločnosti izvabi neverjetno zvestobo in predanost.«– Phil de Semlyen, Time Out London

»Oglejte si ga, še preden naznanijo neizbežno igrano biografijo.«– Josh Slater-Williams, Little White Lies

nagrade

nagrada National Board of Review za najboljši dokumentarec; ožji izbor za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec; nominacija za nagrado BAFTA za najboljši prvenec; nominacija za nagrado Društva ameriških režiserjev (Directors Guild of America) za izjemen režijski dosežek na področju dokumentarnega filma; nagrada po izboru kritikov (Critics' Choice Award) za najboljši dokumentarec; Dublin (nagrada občinstva); Hamptons (nagrada občinstva v sklopu SummerDocs); Toronto; Sundance; Tribeca

Ogled predstave na spletu

Premierno 31. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Ponovitev 1. 6. ob 20. uri na platformi Youtube

Posnetek bo aktiven le v času trajanja predstave!

Režija: Tin Grabnar

Avtorica: Svetlana Makarovič

Igrajo: Nina Valič, Pia Zemljič, Janez Škof, Aljaž Jovanović

Produkcija: SNG Drama Ljubljana

Povezava: "Drama od doma" / Prekleti kadilci

Uprizoritev Prekleti kadilci je označena kot gledališki koncert, ker se na eni strani spogleduje s koncertno formo in na drugi ohranja tipično gledališke elemente. Glasba prehaja v gledališke prizore in obratno. Pri tem pa se razmišljanje o kajenju in kadilski problematiki nenehno prepleta z utrinki iz življenja in dela naše prve dame nikotina, Svetlane Makarovič. Svetlana, ta iskrena in brezkompromisna lučenoska, s svojim delom vedno znova zadene v osrčje problemov sodobne družbe. Neizprosno razgalja dvoličnost, zahrbtnost, povzpetništvo in samoljubje. Njena beseda je kot nabrušen nož, oster in precizen tudi takrat, kadar govori o lepem, dobrem, nežnem in o ljubljenem. V kratki satirični knjižici Prekleti kadilci skozi genezo kadilskega rodu obračuna z nasprotniki kajenja. Z bridkim humorjem se prehodi skozi svetovno tobačno zgodovino in tako naslika hudomušen mozaik kadilske problematike. Začne prav ob stvarjenju sveta, se sprehodi mimo ambicioznega Krištofa Kolumba, ki je prinesel tobačno zlo v Evropo, nadaljuje z nikotinsko evforijo dvajsetega stoletja in se ustavi šele pri temnih, zastekljenih kadilnicah našega časa. Ob tem ji uspe z različnih zornih kotov osvetliti vse bolj perečo problematiko nestrpnosti. Nestrpnosti, ki je venomer usmerjena v kakšno družbeno skupino in se nad njo v končni fazi tudi manifestira. Nestrpnost do kadilcev pa lahko v nekem trenutku postane metafora za vsakršno nestrpnost, ki se pojavlja v naši družbi. To je nestrpnost, ki zlahka dobi krila in preraste v sovraštvo. Pri tem ostaja odprto vprašanje, ali naj ta občutja v družbi zatiramo ali priznavamo. Negativna čustva so ravno tako del našega celostnega psihološkega sveta. Mogoče bi jih bilo veliko bolje prepoznati in izraziti kot pa zatirati? Svetlana Makarovič je v svojem prepričanju neizprosno jasna: »Kdor ne zna sovražiti, tudi ljubiti ne zna!« Kako naj se do tega kompleksnega vprašanja opredelimo sami? 

Tin Grabnar

Iz gledališkega lista

Naslov Prekleti kadilci lahko interpretiramo na dva načina – kot psovanje kadilcev, ki naj bodo prekleti in »naj že en­krat zginejo tja, od koder so prišli«, ali iz perspektive tiste­ga, ki je zatiran, preganjan in zasmehovan, v našem pri­meru kadilcev, ki se brezupni situaciji lahko samo vdajo. V trenutku, ko kadilci postanejo obešenjaška druščina in se brezupni situaciji zoperstavijo s pretiranim poistovete­njem, se rodi satirični esej Svetlane Makarovič, ki je bil osnovno izhodišče za uprizoritev gledališkega koncerta Prekleti kadilci. 

Brina Klampfer: Prekleti kadilci (odlomek)

Ogled predstave na spletu

Premierno 24. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Ponovitev 25. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Posnetek bo aktiven le v času trajanja predstave!

Avtor: William Shakespeare

Režija in scenografija: Diego de Brea

Prevod: Oton Župančič

Dramaturgija: Mojca Kranjc

Igrajo: Ivo Ban, Tom Ban, Igor Samobor, Rok Vihar, Zvone Hribar, Jernej Šugman, Gregor Baković, Bojan Emeršič, Janez Škof, Kristijan Muck, Boris Mihalj, Silva Čušin, Maja Sever

Produkcija: SNG Drama Ljubljana

Povezava: "Drama od doma" / Julij Cezar

Julij Cezar, tragedija o umoru velikega rimskega vojskovodje, ki jo je William Shakespeare napisal na podlagi Plutarhovih Vzporednih življenjepisov tik pred letom 1600, je v marsičem posebna igra. Ne le, da nima zgolj enega tragičnega junaka, za naslovni lik bi lahko celo trdili, da si zaradi svoje arogance in občutka lastne vsemogočnosti smrt tudi zasluži. Cezar se v tej dramski različici namreč že očitno nagiba od zvestobe republiki k želji po popolni vrhovni oblasti. Ne povsem drugače je z njegovimi zarotniki, senatorji – med katerimi je najbolj izpostavljen njegov prijatelj (po nekaterih virih tudi nezakonski sin) Brut. Brutova intimna drama je odločitev med prijateljstvom, ki ga goji do Julija Cezarja, in zvestobo ideji republike. Edini med zarotniki je, ki ga v umor nista gnala ne pohlep ne osebna zamera. Vendar se pokaže, da je Brut – morda prav zaradi svoje zaupljivosti in naivnosti, ki ju izrabi maščevalni Kasij – napravil nekaj usodnih političnih napak, med katerimi je bila gotovo največja ta, da je pustil živeti Marka Antonija, Cezarjevega zaupnika. Še več, dovolil mu je nagovoriti rimsko ljudstvo ob Cezarjevem truplu. Prav tu pa nastopi nepričakovano – na videz nenevarni Mark Antonij z bleščečo retorično spretnostjo preobrne mišljenje in čustvovanje rimske drhali, tako da morajo zarotniki na vrat na nos zbežati iz mesta. Njihov poraz na bojnem polju je samo še vprašanje časa, pred vrati pa že čaka novi cesar … Vera v moč besede, posrečen skupinski portret rimskih meščanov kot topoglave in nezanesljive, vendar živopisne množice, velika intimna zgodba o prevaranem prijateljstvu in občutku osebne krivde ter izgube idealov pod obnebjem zgodovine so gotovo le nekatere od tem, ki bodo osvetlile to vladarsko zgodovinsko žaloigro v sodobni luči.

Ogled predstave na spletu

Premierno 22. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Ponovitev 23. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Posnetek bo aktiven le v času trajanja predstave!

Režija: Eduard Miler

Avtorica priredbe in dramaturginja: Žanina Mirčevska

Igrajo: Zvone Hribar, Gorazd Logar, Aljaž Jovanović, Alojz Svete, Marko Mandić, Rok Vihar, Klemen Slakonja, Igor Samobor, Matija Rozman/Gorazd Logar, Gregor Baković, Nataša Barbara Gračner, Nina Ivanišin, Saša Mihelčič

Produkcija: SNG Drama Ljubljana

Povezava: "Drama od doma" / Beneški trgovec

V komediji Beneški trgovec se Shakespeare mojstrsko loteva številnih zapletenih odnosov med družbenimi razredi in verami. Trgovec Antonio si od premožnega Juda Shylocka sposodi tri tisoč dukatov, da bi pomagal prijatelju Bassaniu pri ljubezenskem podvigu. A ker se kmalu znajde v finančnih škripcih, je po dogovoru dolžan posojevalcu funt lastnega mesa. Kljub prigovarjanju, da bodo dolg drugače povrnili, na sodišču Shylock ostane neomajen v svoji zahtevi. Nož je nabrušen in zdi se, da lahko Antonia reši le še čudež … Presenetljiva naključja, hipne prostorske menjave in napeto dogajanje, obenem pa močna družbenokritična nota, s katero Shakespeare učinkovito zastavlja še danes aktualna vprašanja o maščevanju, o verski nestrpnosti, o moči denarja, o pogoltnosti in o ženski emancipaciji.

Projekt Gledališče na spletišče Mestnega gledališča ljubljanskega

Od četrtka, 21. maja, ob 19. uri na povezavi: HUDIČ BABJI

Avtor: Karl Schönherr / Režija: Mateja Koležnik / Dramaturgija: Alenka Klabus Vesel / Scenografija: Henrik Ahr / Kostumografija: Ana Savić Gecan

Igrajo: Gregor Čušin k. g. , Viktorija Bencik Emeršič, Jurij Drevenšek k. g./Gregor Gruden 

Samotno bivališče nekje v gozdu blizu meje. V njem živita mlada ženska (Viktorija Bencik) in njen skrivnostno bolehni mož (Gregor Čušin). Na prvi pogled sta revna in skromna, v resnici pa kar precej premožna in zvita. Nekje v hiši je skrit zaklad, pridobljen s tihotapljenjem. Misel na bogastvo in skorajšnjo selitev v mesto spravlja mlado ženo v dobro voljo in ji izpolnjuje sicer prazne, enolične in samotne dni. Nenadoma se pojavi nov komandant carinskega prehoda in z njim nov načrt: k zakoncema bo poslal čednega graničarja (Jurij Drevenšek), ki naj zapelje žensko in ji izmami podatke o skrivnem premoženju. Mož pa svojo družico prav presenetljivo nagovarja k nasprotnemu: ona naj s svojo privlačnostjo ulovi in ukroti graničarja.

Nevarno poigravanje z ljubeznijo in erotiko se tako začne. Zgodba seveda prestopi načrtovane okvire ter z nepričakovano silovitostjo spremeni usodo vseh treh vpletenih, jih dobesedno vsrka in popolnoma spremeni.

Gre za napeto ljubezensko zgodbo s pridihom kriminalke, napisano v psihološko rafiniranem poetičnem slogu.

Prešernovo od doma je projekt Prešernovega gledališča Kranj

Povezava do posnetka: JAZ, BATMAN

Režiser: Vinko Möderndorfer / Dramaturg: Rok Andres / Kostumograf: Alan Hranitelj / Avtor glasbe: Bojan Jurjevčič - Jurki / Scenograf: Jože Logar

Igrajo: Aljoša Ternovšek, Darja Reichman, MIha Rodman, Borut Veselko, Vesna Pernarčič, Vesna Jevnikar, Vesna Slapar, Peter Musevski, Matjaž Višnar k. g.

Nasilje postavlja človeštvu vprašanje že vse od začetka, saj smo z njim zaznamovani kakor s Kajnovim znamenjem. Z nasiljem pa se ne soočamo le v družbi, ampak tudi kot posamezniki. In to že precej kmalu. Nasilje med mladostniki danes ni osamljen pojav, nasprotno, z njim se srečujejo tako rekoč v vseh vzgojno-izobraževalnih ustanovah, kjer ugotavljajo, da dobiva vedno nove oblike in razsežnosti.

Nasilje med otroki izhaja iz nasilnih vedenjskih vzorcev odraslih, ki jih mladi prevzemajo, ko pa se pojavi, se v konflikt prej ali slej vključijo tudi odrasli in od njih je odvisno, ali se bo nasilnost razvila ali umirila.

Jaz, Batman je igra za vse otroke in za vse odrasle, ki imajo opravka z otroki. To bo predvsem igra, ki ni daleč od resničnosti, samo da je resničnost v resnici še bolj kruta in še bolj neizprosna. Humorno bo spregovorila o problemu, s katerim se srečujejo tako rekoč vsi starši. Gre za brezumno nasilje med najstniškimi vrstniki. Besedilo pa opozarja tudi na nemoč celotnega družbenega sistema, ki v nori dirki za uspehom in denarjem ne vidi več svojih najdražjih, svojih odraščajočih potomcev in njihovih težav – ki jih otroci kljub tehnološkemu napredku in precejšnjemu blagostanju ne znajo reševati sami.

Ogled predstave na spletu

18. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Posnetek bo aktiven le v času trajanja predstave!

Režija: Janusz Kica

Avtor dramatizacije: Goran Ferčec

Dramaturgija: Mojca Kranjc

Igrajo: Branko Šturbej, Matija Rozman, Branko Jordan, Saša Tabaković, Petra Govc, Zvone Hribar, Katja Levstik, Gorazd Logar, Nik Škrlec, Rok Kravanja, Vanja Plut, Sabina Kogovšek, Barbara Cerar, Polona Juh, Zvezdana Mlakar

Produkcija: SNG Drama Ljubljana

Koprodukcija: Mestno gledališče ljubljansko, Cankarjev dom

Povezava: "Drama od doma" / Grad

Franz Kafka! Že s svojim imenom vzbudi v nas plaz asociacij in je sinonim za toliko različnih občutij in stanj sodobnega človeka, kot le malokateri avtor svetovne književnosti. Čeprav njegova dela niso med tistimi, ki nas prepričajo z lagodnostjo in prijetnostjo bralskega užitka, pa so kljub časovni odmaknjenosti vedno znova aktualen del kulture vsakdanjega življenja in privlačna za nove razlage. Roman Grad (1922, objavljen 1926) zavzema v Kafkovem po obsegu skromnem opusu še prav posebno mesto; s svojo večplastnostjo, prostodušno temačnostjo in vznemirljivo nedokončanostjo zgodbe o zemljemercu, ki pride v zasneženo vas pod gradom, je bil vse od nastanka vir identifikacije v najrazličnejših zgodovinskih situacijah, tako političnih kot metafizičnih. Že samo to dokazuje, da ga je dojeti celovito ne le nemogoča, temveč tudi nesmiselna naloga in da je vsak poskus, da bi ga prevedli v drug medij, že vnaprej obsojen na nezadostnost. Kar nam ostane, je delen, oseben, tako rekoč sebičen pogled, v katerem naj se s pomočjo Kafkove metaforike zrcali zdajšnjost. Na to tvegano pot avtorske interpretacije romana se bo podal režiser Janusz Kica z avtorjem dramatizacije Goranom Ferčcem in tako slovenskemu gledalstvu še tretjič (po Ameriki, 1995, in Procesu, 2001) pokazal eno od poti do avtorja, ki ga razumemo vsi, a nihče do konca. 

Ogled predstave na spletu

Premierno 15. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Ponovitev  16. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Posnetek bo aktiven le v času trajanja predstave!

Režija: Jernej Lorenci

Dramaturgija: Eva Mahkovic, Matic Starina

Igrajo: Jure Henigman, Nina Ivanišin, Aljaž Jovanović, Gregor Luštek, Marko Mandić, Zvezdana Novaković,  Jette Ostan Vejrup, Tina Potočnik Vrhovnik/Mia Skrbinac, Matej Puc, Blaž Setnikar, Janez Škof, Primož Pirnat

Produkcija: SNG Drama Ljubljana

Koprodukcija: Mestno gledališče ljubljansko, Cankarjev dom

Povezava: "Drama od doma" / Iliada

Iliada je pratemelj in izvor Evrope. Je njen začetek. Njeno prvo seme, njeno prapočelo, njen nizki štart in visoki cilj. Iliada je prvi ep Evrope, je praroman, praopera, praspektakel, prvi MTV. Iliada je temeljno šolsko čtivo in nedosežni književni vrh. Iliada je muka šolskega kurikuluma in nenehna točka radikalne fascinacije. A Iliada je del vseh nas. Vsi poznamo Zevsa in Hero, vsi Ateno in Aresa, vsi lepo Heleno in Parisa, Agamemnona in Menelaja, vsi Ahila in Patrokla. Zakaj torej je to preobsežno in tolikokrat vsiljeno megadelo tako globoko vtkano v civilizacijo Evrope? Odkod fascinacija sodobnega človeka nad prastaro zgodbo, odkod čudenje nad navidez že zdavnaj izumrlim junaškim, heroično ljubezenskim, velikopotezno usodnim? In kako je mogoče, da je to veliko, skoraj božansko literarno delo postalo kanon, dogma, skoraj zakon, vzor vsemu, kar mu je sledilo, ko pa je njegova vsebina ena sama medčloveška klavnica? Ko pa so temeljni vzgibi protagonistov Iliada skoraj samo zavist, pohlep, poželenje, maščevanje, gon po ponižanju, razčlovečenju, ubijanju? In kje so današnji junaki, ki bi jih bilo mogoče primerjati s tistimi starimi? Brad Pitt kot Ahil? Je sploh čas za junake in junaštva? Se ni svet pomanjšal do te mere, da potrebuje preprostega, nevelikopoteznega človeka, ki ne dela zgodovine, temveč zgolj življenje? Začasno, skromno, vsakdanje življenje? A Iliada je del vseh nas. In je sploh mogoče, da bi se skupnost, ki ji rečemo država, ne utemeljevala v krvi? Da bi ne bili na račun drugega? Da bi – jaz, Jernej – ne živel na račun drugega? Ni vsaka oblika kolektivizacije nevarna? In spet: nikdar nisem sam, ne v gledališču ne v življenju. Brez dvoma: liada je del vseh nas. 

Jernej Lorenci 

Vsebinsko Homer v Iliadi obravnava pet osrednjih tematskih konceptov: nostos, vrnitev domov (pogost motiv v grški antični literaturi, najbolj očitno prisoten v drugem velikem grškem epu Odiseji), težnja po vzpostavitvi miru, četudi gre za nenaravno stanje; kleos, slavo, ki jo je mogoče doseči le v bitki, glavni motiv Ahila in večine drugih borcev pred Trojo; time, čast, ki jo bojevnik doseže z generalnim brezmadežnim življenjem; menin, jezo, primarno Ahilovo stanje; in ker, usodo, neizbežen izid vsega, ki presega celo Zevsa, vendar pa najpogosteje ni neznana: usodo napovedujejo izbrani mediji, medtem ko se morajo ljudje, figure na šahovnici, do izida čim bolj častno prebiti. Čim bolj častno: ko je izid dogodkov bolj ali manj znan, sta pot in osebni odnos do neizbežnega konca ključnega pomena. Čim bolj častno tako spodbuja tekmovalni egoizem, tekmovalni egoizem spodbuja samoljubje, samoljubje spodbuja prekomerni ponos. Ključna značajska komponenta junakov pred Trojo je samoljubje, njihova osrednja značajska napaka pa napuh. #fascinacije #v #vsebini 

Eva Mahkovic: Čudovita Helena, najlepši trinožnik, ponos in kul punce (odlomek)

Ogled predstave na spletu

Režija: Maja Sever

Igrajo: Nik Škrlec, Eva Jesenovec, Maja Končar, Zvone Hribar, Mia Skrbinac, Gašper Jarni, Gašper Kunšek/Bor Prokofjev

Produkcija: SNG Drama Ljubljana

Povezava: "Drama od doma" / Peter Klepec ali Kako postaneš pravi junak

Petrček je sramežljiv deček, ki se ne zna postaviti zase. Nekega popoldneva razburjen priteče domov z nogometno žogo pod roko in starejša sestra Nina takoj opazi, da se je na igrišču nekaj zgodilo. Petrčku ni do učenja ali pisanja domače naloge in igranja flavte, kaj šele do branja pravljice o Petru Klepcu, ki jo ima za domače branje – najrajši bi se igral kakšno igro, v kateri bi bil pravi junak. Nina ga s pomočjo domišljije in otroške igre popelje na fantastično potovanje in na njem se Petrček vživi v junaško zgodbo Petra Klepca, pridobi čudežno moč in celo premaga svoje največje strahove. V preskušnjah, ki sledijo, se nauči uporabljati svojo moč v dober namen in spozna, kako se lahko rešujejo zagate na otroškem igrišču.

Legendarnega junaka Petra Klepca, revnega in šibkega pastirčka, ki pridobi čudežno moč, vsi poznamo. Marsikdo pozna tudi pripovedko Franceta Bevka, ikonične ilustracije Marjana Mančka in druge umetniške upodobitve. Tokratna uprizoritev Peter Klepec ali Kako postaneš pravi junak pa izhaja iz sodobnega doživljanja otroškega igre; v legendi in razmisleku o Petru Klepcu poudarja motive, kot sta uresničitev iskrene želje in etična uporaba moči: to je ključno sporočilo enega redkih slovenskih junakov, Petra Klepca. 

Maja Sever

Ogled predstave na spletu

Režija: Janez Burger

Igrata: Janez Škof, Vladimir Vlaškalić

Produkcija: SNG Drama Ljubljana

Koprodukcija: Drama SNG Maribor

Povezava: "Drama od doma" / Martin Krpan

Pogumni slovenski junak Martin Krpan z Vrha na svoji mali kobilici skrivaj tovori angleško sol. Levstikova pripovedka iz leta 1858 predstavlja močnega in neustrašnega junaka, ki ga sam cesar povabi na Dunaj, da bi cesarski dvor rešil pred strašnim Brdavsom. Za uspešno rešitev cesarskega dvora je Krpan pošteno nagrajen. 

Režiser uprizoritve Janez Burger se spominja briljantnega Mar­tina Krpana na legendarni vinilni plošči v interpretaciji Staneta Severja, ki ga je skozi pripovedovanje zgodbe zapeljal v svet topli­ne, ironije in prave pravljičarske magije. Severjeva interpretacija ga je navdahnila pri ustvarjanju uprizoritve za otroke, v kateri nas pripovedovalec zapelje v zgodbo in nas prepusti delovanju brez­mejne domišljije.

Režiser o projektu Martin Krpan

»Levstikova pripovedka o Martinu Krpanu z Vrha je nedvomno material, ki je globoko ukoreninjen v kulturni zavesti vsakega Slovenca. Postavlja se vprašanje, kako ga približati otrokom, ki rastejo v poplavi avdiovizualnih senzacij – od televizije, preko kina do internetnih in video igric in raznih aplikacij na pametnih telefonih –, obenem pa ne izgubiti tistega, kar je najbolj pomembno – magije pripovedovanja zgodbe o temeljnem slovenskem super junaku. Vsi se spomnimo briljantnega Martina Krpana v izvedbi Staneta Severja, ki nas skozi pripovedovanje Levstikove zgodbe zapelje v svet topline, ironije in prave pravljičarske magije. Ta posnetek mi je bil tudi vodilo pri razmišljanju o tokratni postavitvi. Osnova predstave bo pripovedovalec, ki bo pravil Levstikovo pripovedko ob posnetih dialogih vseh likov, ki v njej nastopajo. S pomočjo animacij pa tudi drugih avdiovizualnih senzacij se bo zgodba s pripovedovalca širila po odrskem prostoru in v interakciji z njim tvorila kompakten svet sodobne avdiovizualne pripovedi. Na ta način bomo skušali ustvariti toplo in zabavno predstavo, ki bo z zgodbo o junaku iz 19. stoletja zapeljala otroke iz 21. stoletja.«