Program

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

TO MORAJO BITI NEBESA

It Must Be Heaven

Elia Suleiman / Francija, Turčija, Kanada, Nemčija, Katar, Palestina / 2019 / 97min / arabščina, angleščina, francoščina  

režija Elia Suleiman scenarij Elia Suleiman, igrajo Elia Suleiman, Tarik Kopty, Kareem Ghneim, George Khleifi, Ali Suliman, Faris Muqabaa, Yasmine Haj, Asmaa Azaizeh, ... distribucija FIVIA

Komedija zmešnjav, v kateri režiser potuje iz Palestine v Pariz in New York – a kamorkoli gre, povsod najde svojo domovino. Elia Suleiman (Božje posredovanje) je film opisal kot »burlesko, ki se napaja v svetu absurda«.

Iz prve roke

»Če je Palestina v mojih prejšnjih filmih delovala kot nekakšen mikrokozmos sveta, pa skušam v svojem novem filmu svet prikazati kot mikrokozmos Palestine. To morajo biti nebesa opisuje prizore iz vsakdanjega življenja ljudi z različnih koncev sveta, ki živijo v ozračju globalnih geopolitičnih napetosti. Nasilje, ki izbruhne v enem kraju, je povsem podobno tistemu, ki ga opazujemo nekje drugje. Podobe in zvoke tega nasilja oziroma napetosti najdemo v vseh svetovnih središčih in ne več le v odmaknjenih kotičkih sveta. Vsa letališča in nakupovalni centri imajo nadzorne točke. Policijskih siren in varnostnih alarmov ne slišimo več le občasno, ampak se oglašajo neprestano. Namesto da bi prikazoval ‘veliko sliko’, s katero nas pitajo mediji in ki je polna posploševanj, prikrivanj in laži, se v filmu To morajo biti nebesa osredotočam na banalne, neobičajne trenutke; prizore, ki po navadi ostajajo zunaj kadra. Zanima me tisto, kar je intimno, nežno in ganljivo. Človeške, osebne zgodbe, s katerimi se lahko poistovetimo in ki sprožajo vprašanja ter vzbujajo upanje.«

– Elia Suleiman

kritike

»Nadvse zabaven in (samo)ironičen film To morajo biti nebesa se loti absurdov samih Palestincev, njihove kulture in družbe ter tega, kako jih (zgolj skozi politično optiko) sprejema zahodni svet. Čeprav se smejimo, z njimi trpimo in čutimo pod površjem tleče nelagodje, ujetost in nesmisel. In prav s tem dajemo vrednost človeškemu, osebnemu znotraj političnega vprašanja par excellence.«

– Žiga Brdnik, Večer

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

PARAZIT

Gisaengchung

Bong Joon-ho / Južna Koreja / 2019 / 132 min / korejščina

režija Bong Joon-ho, scenarij Bong Joon-ho, Han Jin-won, fotografija Hong Kyung-pyo, montaža Yang Jin-mo, glasba Jung Jae-il, produkcija Jang Young-hwan, igrajo Song Kang-ho, Lee Sun-kyun, Cho Yeo-jeong, Choi Woo-shik, Park So-dam, Lee Jung-eun, Chang Hyae-jin, distribucija Cinemania group

festivali, nagrade Cannes (zlata palma); zlati globus za film v tujem jeziku; Fantastic Fest (nagrada občinstva); Sydney (najboljši film); nagrada Mednarodne zveze cinefilov (ICS) za najboljšo režijo v Cannesu; Karlovi Vari; Locarno; Sarajevo; Telluride; Toronto; San Sebastián; Busan; New York; LIFFe; oskar za film, režijo, mednarodni celovečerec in izvirni scenarij.

zgodba

Člani družine Ki-taek so tesno povezani, a vsi štirje so nezaposleni in njihova prihodnost ni ravno obetavna. Nekega dne pa sin Ki-woo na priporočilo prijatelja dobi dobro plačano delo zasebnega inštruktorja pri družini Park …

Film, ki ga režiser označuje za »komedijo brez klovnov, tragedijo brez negativcev«, je čudovito nepredvidljiva družinska tragikomedija o neizogibnem konfliktu med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo. Dobitnik zlate palme v Cannesu in štirih oskarjev, vključno za najboljši film.

iz prve roke

»Mislim, da lahko nenehno polarizacijo in neenakost v naši družbi prikažemo na samo en način: z žalostno komedijo. Živimo v času, ko vlada kapitalizem. Alternativ ni. Ne le Koreja, ves svet se je znašel v situaciji, ko kapitalistične doktrine ni mogoče več prezreti. Družini, kakršni sta Ki-taekovi in Parkovi, se v resničnem svetu ne bi nikoli srečali. Poti pripadnikov različnih razredov se križajo le v primeru zaposlitve – ko nekdo dobi delo kot inštruktor ali kot pomoč v gospodinjstvu. In samo včasih si razreda prideta dovolj blizu, da lahko drug drugega zaslišita dihati. Čeprav v filmu nobena stran nima slabih namenov, se pripadniki obeh slojev znajdejo v situaciji, ko bi lahko imel najmanjši spodrsljaj nepopravljive posledice. V dandanašnji kapitalistični družbi imamo položaje in kaste, ki so očem nevidni. Skrbimo, da ostajajo skriti, razredno hierarhijo pa lahkotno označujemo za stvar preteklosti, čeprav nepremostljive razlike med sloji v resnici ostajajo. Film opisuje, kaj se zgodi, ko v naši vse bolj polarizirani družbi dva razreda trčita drug ob drugega. /…/ Parazit je hkrati smešen, strašljiv in žalosten. Če bo ljudi spodbudil k diskusiji, bom več kot zadovoljen.«– Bong Joon-ho

portret avtorja

Korejski režiser Bong Joon-ho (rojen leta 1969) je posnel sedem celovečercev: Puhran dah suh uigeh (2000), Nepozabni umori (Salinui chueok, 2003), Gostitelj (Gwoemul, 2006), Madeo (2009), Ledeni vlak (Snowpiercer, 2013), Okja (2017) in Parazit.

kritike

»Parazit je zasukov polna črna komedija v duhu filmov o ‘vdoru v dom’, z močnim pridihom provokativne družbene satire. To je čudovita strupena poslastica od začetka do konca, z makiavelijevskim čutom za norčavost in filmskim briom, ki razkrije režiserjev hitchcockovski nadzor nad nekoliko buñuelovskim gradivom.«– Jonathan Romney, Screen Daily

»Zamislite si vrvohodsko točko, pri kateri akrobat nenadoma skoči na višjo vrv in potem še višjo. Bolje ne znam opisati vrtoglavega užitka, ki te prevzame ob gledanju Parazita, presenečenj polne mojstrovine korejskega režiserja Bong Joon-hoja. /…/. Zgodba se začne kot družbena satira o bogatih in revnih, duhovita in sofisticirana kot klasike Prestona Sturgesa ali Ernsta Lubitscha. Nenavadno pa je, da bolj resen ko postaja film, bolj je smešen – dokler ne postane prav huronsko smešen in nazadnje … a ne smemo prehitevati filma, ki prav z vsakim kadrom ostaja korak pred gledalcem.« – Joe Morgenstern, The Wall Street Journal

»Bong se vrača v vrhunski formi, a je tokrat odkrito in divje besen – kar naredi tak vtis ravno zato, ker je tarča tako upravičena, tako velikanska, tako ‘2019’: Parazit je klop, poln grenke krvi razrednega besa.«– Jessica Kiang, Variety

»Najnovejši film Bong Joon-hoja je prav takšna čudovita mešanica družbene satire in drame o vdoru v dom, kakršno ta trenutek potrebujemo. /…/ Dela, ki filmske domislice in družbeni komentar združujejo na tako nagajiv in prebrisan način, so prava redkost /…/ Čeprav na prvi pogled morda spominja na Hanekejeve Smešne igre (Funny Games), je Parazit v resnici veliko bolj sočuten. To je dih jemajoče delo, polno velikih pokov in malih čudežev; film, ki gledalca od začetka do konca ne izpusti iz svojega prijema.«– Dave Calhoun, Time Out

»Namesto nežnega in včasih pokroviteljskega sočutja, ki običajno zaznamuje filme o obubožanih likih (vključno z lanskim dobitnikom zlate palme, čudovitimi, melanholičnimi Tatiči), Bong poudarja in celo poveličuje ščurkasto trdovratnost svojih protagonistov. /…/ Pravi užitek je gledati ljudi, ki imajo vse, kako dobijo, kar si zaslužijo. In Bong, ki je nedvomno eden najbolj spretnih in samozavestnih pripovedovalcev v sodobni kinematografiji, neskončno uživa v vsej tej predrzni manipulaciji /…/.«– Adam Nayman, The Ringer

»/…/ Bong je z odličnim Parazitom ustvaril jezno, žanrsko obarvano družbeno alegorijo, ki v številnih pogledih deluje kot korejska različica filma Mi (Us) Jordana Peela. Bong, mnogo boljši obrtnik kot Peele, je morda eden največjih mojstrov zabavnega, inteligentnega in odločno političnega filma ta trenutek. V času instantnih blockbusterjev je pravi pravcati zaklad.«– Giovanni Marchini Camia, The Film Stage

»Parazit /…/ je vznemirjujoč in strašansko zabaven; tiste vrste inteligentno in estetsko sveže delo, ki odločno opravi z oguljenim razlikovanjem med umetniškimi in popkorn filmi. Vse bolj se zdi, da je Bong /…/ eden od peščice filmskih ustvarjalcev, katerih delo bo definiralo ta mučni, hektični, apokalipsi bližajoči se trenutek – tako v popkulturi kot drugje.« – A.O. Scott, The New York Times

»Parazit podobno kot Loachev Medtem ko vas ni bilo (Sorry We Missed You) opisuje neizprosnost sistema, v katerem tisti na dnu prestajajo nečloveške muke, da bi obdržali svoj položaj. Medtem ko se ekstravagantni izbruhi groze počasi dvigujejo v grand-guignolske višine, postaja divji obup naših ubogih junakov vse bolj disonanten in skrajen. A Bong še kar ne odneha, prešerno in spretno loveč ravnotežje med strašljivim in huronsko smešnim.«– Daniel Kasman, Notebook

»Korejski Parazit, zmagovalec letošnjega festivala v Cannesu, se dogaja v kapitalizmu. V svetu strašne ekonomske neenakosti. V svetu dirke navzdol. V svetu, v katerem je malo zmagovalcev in veliko poražencev. Je kaj bolj distopičnega od kapitalizma? Ne. In v tem distopičnem svetu –svetu strašne ekonomske neenakosti, dirke navzdol in zmagovalcev – se dogaja Parazit, ki ga je posnel veliki Bong Joon-ho, avtor sodobnih klasik, kot so Spomini na umor, Gostitelj, Mati, Okja in Ledeni vlak. Če ste jih videli, potem veste, da vas čaka nekaj nepredvidljivega, lucidnega, temeljitega, kinetičnega in alternativnega, distopičnega. /…/ Kapitalizem, ta ledeni vlak, je krut in poguben, a obenem tudi privlačen: vedno lahko koga preskočiš, izrineš in ponižaš, vedno si lahko koga podrediš, vedno je lahko kdo pod tabo. Lahko si še tako reven, pa je še vedno kje kdo, ki je revnejši. In Parazit, v katerem se ljudje, ki sodijo visti razred, izrivajo in ponižujejo s takšno darwinistično vnemo, pokaže, da je kapitalizem ta, ki to grozljivo ekonomsko neenakost in boj za golo preživetje naturalizira, ali bolje rečeno –kapitalizem poskrbi, da to, da se ljudje delijo na gospodarje in hlapce, izgleda kot nekaj povsem naravnega, samoumevnega in sprejemljivega.« ZELO ZA– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Film uspešno preklaplja med socialno dramo, komedijo zmešnjav in trilerjem, medtem pa prek subtilne simbolike in šokantnih preobratov zgradi enega najbolj pomenljivih dokumentov sodobnega družbenega boja.«– Igor Harb, Vikend

»V tem filmu ne boste našli niti klasičnih junakov niti očitnih negativcev. Ki Taekovi so prevaranti, ki se brez slabe vesti znebijo konkurence in lažejo svojimdelodajalcem, a gledalci razumemo, da v resnici nimajo druge možnosti. Parkovi so bogati, zabubljeni v svoj privilegirani mehurček lagodnega življenja, a niso odurni, pohlepni bogataši, ki bi brez slabe vesti udrihali po šibkejših, le nevedni in naivni, rojeni na pravi strani družbene pregrade. Režiser Bong Joon Ho poskrbi, da se na ozadju njihovega antagonizma izkristalizira prava tarča njegove satirične osti: sistem, ki ustvarja in vztrajno poglablja tak družbeni razrez. Parazit je žanrski hibrid tiste redke sorte, ki je hkrati izjemno zabaven, napet, gledljiv in vsakomur razumljiv, obenem pa tako prefinjeno piker in precizen v metaforičnem zrcaljenju žalostnega stanja sodobne družbe, da gledalca pusti odrtih ust in s polno glavo glodajočih misli.«– Špela Barlič, Dnevnik

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 5 €

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Robert Petan je mlad glasbeni ustvarjalec, multiinstrumentalist in  kantavtor, ki je posavskemu občinstvu najbolje poznan kot član mnogih  stalnih in priložnostnih zasedb, dueta Maja & Robi ter kot pisec glasbe in besedil za različne glasbene ustvarjalce. Talentiran glasbenik se v  zadnjem času vse bolj uveljavlja tudi kot kantavtor, širša javnost pa je  nanj še posebej postala pozorna po lanski zmagi na 17. kantavtorskem festivalu v Rušah. Glasbena širina, pronicljiva besedila in nalezljivooptimističen pogled na svet so prepoznavne lastnosti brežiškega  avtorja, ki bo s samostojnim koncertom na gradu Rajhenburg odprl  našo »pokarantensko« koncertno sezono.  

Robert o sebi:  

»Robert Petan, dečko iz Brežic. Kruh si služi z igranjem, snemanjem ter pisanjem glasbe, besedil, priložnostnim vodenjem prireditev ter občasnim udejstvovanjem  v video produkciji. Igra več instrumentov, kot je imel pozitivnih ocen v srednji šoli  in ne poje. Ob glasbeni spremljavi deklamira svoja besedila. Med velike vzornike v Sloveniji šteje Adija Smolarja ter Iztoka Mlakarja, na mednarodnem področju pa  sta Bo Burnham in Hobo Johnson tudi vredna svoje omembe…..«

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

Navdihujoč dokumentarec o Tracy Edwards, ki je drzno skočila v moški zelnik in postala skiperka prve jadrnice z izključno žensko posadko na najbolj ekstremni regati sveta.

JADRALKE

Maiden

Alex Holmes / Velika Britanija / 2018 / 97 min / angleščina, francoščina

režija Alex Holmes, scenarij Alex Holmes, fotografija Chris Openshaw, montaža Katie Bryer, glasba Rob Manning, Samuel Sim, produkcija Victoria Gregory, Alex Holmes, nastopajo Tracy Edwards, Jo Gooding, Nancy Harris, Angela Heath, Marie-Claude Heys, Sally Hunter, Jeni Mundy, Dawn Riley, Tanja Visser, Mikaela Von Koskull, Claire Warren

o filmu

Načrt Tracy Edwards, da se z izključno žensko ekipo jadralk udeleži Whitbreadove regate okoli sveta, je bil leta 1989 nekaj popolnoma nezaslišanega. Nihče ni verjel, da bodo sploh prišle do startne linije, kaj šele zdržale do finiša. Nikoli ne bodo našle sponzorja. Prešibke so in manjka jim znanja. Še prve etape jim ne bo uspelo zaključiti. Pravzaprav bodo lahko srečne, če sploh preživijo … A šestindvajsetletna Tracy, nekdanja ladijska kuharica, je za krmilom jadrnice Maiden, »stare konzerve, polne babnic«, kot se je izrazil neki novinar, dokazala, da se motijo.

Navdihujoč dokumentarec o Tracy Edwards, ki je drzno skočila v moški zelnik in postala skiperka prve jadrnice z izključno žensko posadko na najbolj ekstremni regati sveta.

zanimivosti

Prestižna regata Whitbread Round the World Race je eden najzahtevnejših in najrazburljivejših jadralskih dogodkov na svetu, odvije pa se vsaka tri leta. Prvič so jo organizirali leta 1973, leta 2001 pa so jo preimenovali v Volvo Ocean Race. Profesionalne ekipe jadralcev več kot devet mesecev dan in noč premagujejo najnevarnejša morja ter skupno preplujejo več kot 39.000 navtičnih milj. Leta 1989 so organizatorji tekmovalcem, ki so to želeli, prvič priskrbeli kamere. Tako so nastali posnetki z barke Maiden, ki jih je režiser Alex Holmes dve leti iskal po vsem svetu. V zadnjih letih imajo posadke na krovu tudi reporterja, ki poroča o dogajanju na palubi, tako da lahko nečloveške napore tekmovalcev gledalci spremljamo iz domačega naslanjača.

izjave kritikov

»Alex Holmes poskrbi za ravno dovolj ozadja, da se nejadralci v njem znajdejo, obenem pa ne toliko, da bi zaprisežene celince ali tiste brez športnih nagnjenj odvrnil od ogleda. Glavna vaba filma je Tracy Edwards, popoln primer upornice. Režiser s pomočjo arhivskih in sodobnih posnetkov pripoveduje zgodbo o neposlušni hčerki, ki je mlada zapustila dom in se zaljubila v jadranje. Ko se je odločila, da hoče prepluti svet, je našla svoj smisel in samo sebe: odkritje, ki jo je povzdignilo v feministični zgled. Film je vznemirljivo popotovanje, tudi zato, ker Holmes v razburljivo bitko za enakost vplete junaški portret protagonistke.«– Manohla Dargis, The New York Times

»Jadralke pripoveduje mogočno zgodbo o veličini človeškega duha in ženski moči; poleg vsega pa je zgodba še resnična. /…/ Izjemna saga o pogumu in drznosti nasproti dvomom, strahu in smrtno nevarnim okoliščinam. /…/ Ta navdihujoči dokumentarec o ženski, ki je vztrajala, ne meneč se za skeptike, poskrbi za presenečenja in napetost, prav lahko pa vas bo spravil tudi do solz.«– Kenneth Turan, Los Angeles Times

»Tudi smejali se boste, zlasti ob pogledu na jadralke, ki izzivalno pozirajo v kopalkah, da bi se ponorčevale iz medijev in njihovega seksističnega odnosa. Večinoma pa film deluje v polju napetosti. ‘Ocean te vedno poskuša ubiti,’ na začetku reče Tracy Edwards. Ne šali se. Iz nekaterih posnetkov, ki so jih posnele članice posadke, puhti dih jemajoč suspenz. /…/ Ko barka zapluje v sklepno etapo, pa se vam bo v grlu naredil cmok. Pionirkam zato pripravite fanfare in vzklike občudovanja. Njihov dosežek je še vedno razlog za slavje.«– Peter Travers, Rolling Stone

»Razbijanje steklenega stropa je bilo malokdaj videti tako napeto – in izčrpavajoče /…/.«– Dannis Harvey, Variety

»Film se nikoli ne boji pokazati bolj neprijetne plati osrednje junakinje – na morju Tracy Edwards spominja na nekakšnega zmačkanega pirata –, a kot voditeljica iz svojih tovarišic z golo močjo volje in odločnosti izvabi neverjetno zvestobo in predanost.«– Phil de Semlyen, Time Out London

»Oglejte si ga, še preden naznanijo neizbežno igrano biografijo.«– Josh Slater-Williams, Little White Lies

nagrade

nagrada National Board of Review za najboljši dokumentarec; ožji izbor za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec; nominacija za nagrado BAFTA za najboljši prvenec; nominacija za nagrado Društva ameriških režiserjev (Directors Guild of America) za izjemen režijski dosežek na področju dokumentarnega filma; nagrada po izboru kritikov (Critics' Choice Award) za najboljši dokumentarec; Dublin (nagrada občinstva); Hamptons (nagrada občinstva v sklopu SummerDocs); Toronto; Sundance; Tribeca

Ogled predstave na spletu

Premierno 31. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Ponovitev 1. 6. ob 20. uri na platformi Youtube

Posnetek bo aktiven le v času trajanja predstave!

Režija: Tin Grabnar

Avtorica: Svetlana Makarovič

Igrajo: Nina Valič, Pia Zemljič, Janez Škof, Aljaž Jovanović

Produkcija: SNG Drama Ljubljana

Povezava: "Drama od doma" / Prekleti kadilci

Uprizoritev Prekleti kadilci je označena kot gledališki koncert, ker se na eni strani spogleduje s koncertno formo in na drugi ohranja tipično gledališke elemente. Glasba prehaja v gledališke prizore in obratno. Pri tem pa se razmišljanje o kajenju in kadilski problematiki nenehno prepleta z utrinki iz življenja in dela naše prve dame nikotina, Svetlane Makarovič. Svetlana, ta iskrena in brezkompromisna lučenoska, s svojim delom vedno znova zadene v osrčje problemov sodobne družbe. Neizprosno razgalja dvoličnost, zahrbtnost, povzpetništvo in samoljubje. Njena beseda je kot nabrušen nož, oster in precizen tudi takrat, kadar govori o lepem, dobrem, nežnem in o ljubljenem. V kratki satirični knjižici Prekleti kadilci skozi genezo kadilskega rodu obračuna z nasprotniki kajenja. Z bridkim humorjem se prehodi skozi svetovno tobačno zgodovino in tako naslika hudomušen mozaik kadilske problematike. Začne prav ob stvarjenju sveta, se sprehodi mimo ambicioznega Krištofa Kolumba, ki je prinesel tobačno zlo v Evropo, nadaljuje z nikotinsko evforijo dvajsetega stoletja in se ustavi šele pri temnih, zastekljenih kadilnicah našega časa. Ob tem ji uspe z različnih zornih kotov osvetliti vse bolj perečo problematiko nestrpnosti. Nestrpnosti, ki je venomer usmerjena v kakšno družbeno skupino in se nad njo v končni fazi tudi manifestira. Nestrpnost do kadilcev pa lahko v nekem trenutku postane metafora za vsakršno nestrpnost, ki se pojavlja v naši družbi. To je nestrpnost, ki zlahka dobi krila in preraste v sovraštvo. Pri tem ostaja odprto vprašanje, ali naj ta občutja v družbi zatiramo ali priznavamo. Negativna čustva so ravno tako del našega celostnega psihološkega sveta. Mogoče bi jih bilo veliko bolje prepoznati in izraziti kot pa zatirati? Svetlana Makarovič je v svojem prepričanju neizprosno jasna: »Kdor ne zna sovražiti, tudi ljubiti ne zna!« Kako naj se do tega kompleksnega vprašanja opredelimo sami? 

Tin Grabnar

Iz gledališkega lista

Naslov Prekleti kadilci lahko interpretiramo na dva načina – kot psovanje kadilcev, ki naj bodo prekleti in »naj že en­krat zginejo tja, od koder so prišli«, ali iz perspektive tiste­ga, ki je zatiran, preganjan in zasmehovan, v našem pri­meru kadilcev, ki se brezupni situaciji lahko samo vdajo. V trenutku, ko kadilci postanejo obešenjaška druščina in se brezupni situaciji zoperstavijo s pretiranim poistovete­njem, se rodi satirični esej Svetlane Makarovič, ki je bil osnovno izhodišče za uprizoritev gledališkega koncerta Prekleti kadilci. 

Brina Klampfer: Prekleti kadilci (odlomek)

Ogled predstave na spletu

Premierno 24. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Ponovitev 25. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Posnetek bo aktiven le v času trajanja predstave!

Avtor: William Shakespeare

Režija in scenografija: Diego de Brea

Prevod: Oton Župančič

Dramaturgija: Mojca Kranjc

Igrajo: Ivo Ban, Tom Ban, Igor Samobor, Rok Vihar, Zvone Hribar, Jernej Šugman, Gregor Baković, Bojan Emeršič, Janez Škof, Kristijan Muck, Boris Mihalj, Silva Čušin, Maja Sever

Produkcija: SNG Drama Ljubljana

Povezava: "Drama od doma" / Julij Cezar

Julij Cezar, tragedija o umoru velikega rimskega vojskovodje, ki jo je William Shakespeare napisal na podlagi Plutarhovih Vzporednih življenjepisov tik pred letom 1600, je v marsičem posebna igra. Ne le, da nima zgolj enega tragičnega junaka, za naslovni lik bi lahko celo trdili, da si zaradi svoje arogance in občutka lastne vsemogočnosti smrt tudi zasluži. Cezar se v tej dramski različici namreč že očitno nagiba od zvestobe republiki k želji po popolni vrhovni oblasti. Ne povsem drugače je z njegovimi zarotniki, senatorji – med katerimi je najbolj izpostavljen njegov prijatelj (po nekaterih virih tudi nezakonski sin) Brut. Brutova intimna drama je odločitev med prijateljstvom, ki ga goji do Julija Cezarja, in zvestobo ideji republike. Edini med zarotniki je, ki ga v umor nista gnala ne pohlep ne osebna zamera. Vendar se pokaže, da je Brut – morda prav zaradi svoje zaupljivosti in naivnosti, ki ju izrabi maščevalni Kasij – napravil nekaj usodnih političnih napak, med katerimi je bila gotovo največja ta, da je pustil živeti Marka Antonija, Cezarjevega zaupnika. Še več, dovolil mu je nagovoriti rimsko ljudstvo ob Cezarjevem truplu. Prav tu pa nastopi nepričakovano – na videz nenevarni Mark Antonij z bleščečo retorično spretnostjo preobrne mišljenje in čustvovanje rimske drhali, tako da morajo zarotniki na vrat na nos zbežati iz mesta. Njihov poraz na bojnem polju je samo še vprašanje časa, pred vrati pa že čaka novi cesar … Vera v moč besede, posrečen skupinski portret rimskih meščanov kot topoglave in nezanesljive, vendar živopisne množice, velika intimna zgodba o prevaranem prijateljstvu in občutku osebne krivde ter izgube idealov pod obnebjem zgodovine so gotovo le nekatere od tem, ki bodo osvetlile to vladarsko zgodovinsko žaloigro v sodobni luči.

Ogled predstave na spletu

Premierno 22. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Ponovitev 23. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Posnetek bo aktiven le v času trajanja predstave!

Režija: Eduard Miler

Avtorica priredbe in dramaturginja: Žanina Mirčevska

Igrajo: Zvone Hribar, Gorazd Logar, Aljaž Jovanović, Alojz Svete, Marko Mandić, Rok Vihar, Klemen Slakonja, Igor Samobor, Matija Rozman/Gorazd Logar, Gregor Baković, Nataša Barbara Gračner, Nina Ivanišin, Saša Mihelčič

Produkcija: SNG Drama Ljubljana

Povezava: "Drama od doma" / Beneški trgovec

V komediji Beneški trgovec se Shakespeare mojstrsko loteva številnih zapletenih odnosov med družbenimi razredi in verami. Trgovec Antonio si od premožnega Juda Shylocka sposodi tri tisoč dukatov, da bi pomagal prijatelju Bassaniu pri ljubezenskem podvigu. A ker se kmalu znajde v finančnih škripcih, je po dogovoru dolžan posojevalcu funt lastnega mesa. Kljub prigovarjanju, da bodo dolg drugače povrnili, na sodišču Shylock ostane neomajen v svoji zahtevi. Nož je nabrušen in zdi se, da lahko Antonia reši le še čudež … Presenetljiva naključja, hipne prostorske menjave in napeto dogajanje, obenem pa močna družbenokritična nota, s katero Shakespeare učinkovito zastavlja še danes aktualna vprašanja o maščevanju, o verski nestrpnosti, o moči denarja, o pogoltnosti in o ženski emancipaciji.

Projekt Gledališče na spletišče Mestnega gledališča ljubljanskega

Od četrtka, 21. maja, ob 19. uri na povezavi: HUDIČ BABJI

Avtor: Karl Schönherr / Režija: Mateja Koležnik / Dramaturgija: Alenka Klabus Vesel / Scenografija: Henrik Ahr / Kostumografija: Ana Savić Gecan

Igrajo: Gregor Čušin k. g. , Viktorija Bencik Emeršič, Jurij Drevenšek k. g./Gregor Gruden 

Samotno bivališče nekje v gozdu blizu meje. V njem živita mlada ženska (Viktorija Bencik) in njen skrivnostno bolehni mož (Gregor Čušin). Na prvi pogled sta revna in skromna, v resnici pa kar precej premožna in zvita. Nekje v hiši je skrit zaklad, pridobljen s tihotapljenjem. Misel na bogastvo in skorajšnjo selitev v mesto spravlja mlado ženo v dobro voljo in ji izpolnjuje sicer prazne, enolične in samotne dni. Nenadoma se pojavi nov komandant carinskega prehoda in z njim nov načrt: k zakoncema bo poslal čednega graničarja (Jurij Drevenšek), ki naj zapelje žensko in ji izmami podatke o skrivnem premoženju. Mož pa svojo družico prav presenetljivo nagovarja k nasprotnemu: ona naj s svojo privlačnostjo ulovi in ukroti graničarja.

Nevarno poigravanje z ljubeznijo in erotiko se tako začne. Zgodba seveda prestopi načrtovane okvire ter z nepričakovano silovitostjo spremeni usodo vseh treh vpletenih, jih dobesedno vsrka in popolnoma spremeni.

Gre za napeto ljubezensko zgodbo s pridihom kriminalke, napisano v psihološko rafiniranem poetičnem slogu.

Prešernovo od doma je projekt Prešernovega gledališča Kranj

Povezava do posnetka: JAZ, BATMAN

Režiser: Vinko Möderndorfer / Dramaturg: Rok Andres / Kostumograf: Alan Hranitelj / Avtor glasbe: Bojan Jurjevčič - Jurki / Scenograf: Jože Logar

Igrajo: Aljoša Ternovšek, Darja Reichman, MIha Rodman, Borut Veselko, Vesna Pernarčič, Vesna Jevnikar, Vesna Slapar, Peter Musevski, Matjaž Višnar k. g.

Nasilje postavlja človeštvu vprašanje že vse od začetka, saj smo z njim zaznamovani kakor s Kajnovim znamenjem. Z nasiljem pa se ne soočamo le v družbi, ampak tudi kot posamezniki. In to že precej kmalu. Nasilje med mladostniki danes ni osamljen pojav, nasprotno, z njim se srečujejo tako rekoč v vseh vzgojno-izobraževalnih ustanovah, kjer ugotavljajo, da dobiva vedno nove oblike in razsežnosti.

Nasilje med otroki izhaja iz nasilnih vedenjskih vzorcev odraslih, ki jih mladi prevzemajo, ko pa se pojavi, se v konflikt prej ali slej vključijo tudi odrasli in od njih je odvisno, ali se bo nasilnost razvila ali umirila.

Jaz, Batman je igra za vse otroke in za vse odrasle, ki imajo opravka z otroki. To bo predvsem igra, ki ni daleč od resničnosti, samo da je resničnost v resnici še bolj kruta in še bolj neizprosna. Humorno bo spregovorila o problemu, s katerim se srečujejo tako rekoč vsi starši. Gre za brezumno nasilje med najstniškimi vrstniki. Besedilo pa opozarja tudi na nemoč celotnega družbenega sistema, ki v nori dirki za uspehom in denarjem ne vidi več svojih najdražjih, svojih odraščajočih potomcev in njihovih težav – ki jih otroci kljub tehnološkemu napredku in precejšnjemu blagostanju ne znajo reševati sami.

Ogled predstave na spletu

18. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Posnetek bo aktiven le v času trajanja predstave!

Režija: Janusz Kica

Avtor dramatizacije: Goran Ferčec

Dramaturgija: Mojca Kranjc

Igrajo: Branko Šturbej, Matija Rozman, Branko Jordan, Saša Tabaković, Petra Govc, Zvone Hribar, Katja Levstik, Gorazd Logar, Nik Škrlec, Rok Kravanja, Vanja Plut, Sabina Kogovšek, Barbara Cerar, Polona Juh, Zvezdana Mlakar

Produkcija: SNG Drama Ljubljana

Koprodukcija: Mestno gledališče ljubljansko, Cankarjev dom

Povezava: "Drama od doma" / Grad

Franz Kafka! Že s svojim imenom vzbudi v nas plaz asociacij in je sinonim za toliko različnih občutij in stanj sodobnega človeka, kot le malokateri avtor svetovne književnosti. Čeprav njegova dela niso med tistimi, ki nas prepričajo z lagodnostjo in prijetnostjo bralskega užitka, pa so kljub časovni odmaknjenosti vedno znova aktualen del kulture vsakdanjega življenja in privlačna za nove razlage. Roman Grad (1922, objavljen 1926) zavzema v Kafkovem po obsegu skromnem opusu še prav posebno mesto; s svojo večplastnostjo, prostodušno temačnostjo in vznemirljivo nedokončanostjo zgodbe o zemljemercu, ki pride v zasneženo vas pod gradom, je bil vse od nastanka vir identifikacije v najrazličnejših zgodovinskih situacijah, tako političnih kot metafizičnih. Že samo to dokazuje, da ga je dojeti celovito ne le nemogoča, temveč tudi nesmiselna naloga in da je vsak poskus, da bi ga prevedli v drug medij, že vnaprej obsojen na nezadostnost. Kar nam ostane, je delen, oseben, tako rekoč sebičen pogled, v katerem naj se s pomočjo Kafkove metaforike zrcali zdajšnjost. Na to tvegano pot avtorske interpretacije romana se bo podal režiser Janusz Kica z avtorjem dramatizacije Goranom Ferčcem in tako slovenskemu gledalstvu še tretjič (po Ameriki, 1995, in Procesu, 2001) pokazal eno od poti do avtorja, ki ga razumemo vsi, a nihče do konca. 

Ogled predstave na spletu

Premierno 15. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Ponovitev  16. 5. ob 20. uri na platformi Youtube

Posnetek bo aktiven le v času trajanja predstave!

Režija: Jernej Lorenci

Dramaturgija: Eva Mahkovic, Matic Starina

Igrajo: Jure Henigman, Nina Ivanišin, Aljaž Jovanović, Gregor Luštek, Marko Mandić, Zvezdana Novaković,  Jette Ostan Vejrup, Tina Potočnik Vrhovnik/Mia Skrbinac, Matej Puc, Blaž Setnikar, Janez Škof, Primož Pirnat

Produkcija: SNG Drama Ljubljana

Koprodukcija: Mestno gledališče ljubljansko, Cankarjev dom

Povezava: "Drama od doma" / Iliada

Iliada je pratemelj in izvor Evrope. Je njen začetek. Njeno prvo seme, njeno prapočelo, njen nizki štart in visoki cilj. Iliada je prvi ep Evrope, je praroman, praopera, praspektakel, prvi MTV. Iliada je temeljno šolsko čtivo in nedosežni književni vrh. Iliada je muka šolskega kurikuluma in nenehna točka radikalne fascinacije. A Iliada je del vseh nas. Vsi poznamo Zevsa in Hero, vsi Ateno in Aresa, vsi lepo Heleno in Parisa, Agamemnona in Menelaja, vsi Ahila in Patrokla. Zakaj torej je to preobsežno in tolikokrat vsiljeno megadelo tako globoko vtkano v civilizacijo Evrope? Odkod fascinacija sodobnega človeka nad prastaro zgodbo, odkod čudenje nad navidez že zdavnaj izumrlim junaškim, heroično ljubezenskim, velikopotezno usodnim? In kako je mogoče, da je to veliko, skoraj božansko literarno delo postalo kanon, dogma, skoraj zakon, vzor vsemu, kar mu je sledilo, ko pa je njegova vsebina ena sama medčloveška klavnica? Ko pa so temeljni vzgibi protagonistov Iliada skoraj samo zavist, pohlep, poželenje, maščevanje, gon po ponižanju, razčlovečenju, ubijanju? In kje so današnji junaki, ki bi jih bilo mogoče primerjati s tistimi starimi? Brad Pitt kot Ahil? Je sploh čas za junake in junaštva? Se ni svet pomanjšal do te mere, da potrebuje preprostega, nevelikopoteznega človeka, ki ne dela zgodovine, temveč zgolj življenje? Začasno, skromno, vsakdanje življenje? A Iliada je del vseh nas. In je sploh mogoče, da bi se skupnost, ki ji rečemo država, ne utemeljevala v krvi? Da bi ne bili na račun drugega? Da bi – jaz, Jernej – ne živel na račun drugega? Ni vsaka oblika kolektivizacije nevarna? In spet: nikdar nisem sam, ne v gledališču ne v življenju. Brez dvoma: liada je del vseh nas. 

Jernej Lorenci 

Vsebinsko Homer v Iliadi obravnava pet osrednjih tematskih konceptov: nostos, vrnitev domov (pogost motiv v grški antični literaturi, najbolj očitno prisoten v drugem velikem grškem epu Odiseji), težnja po vzpostavitvi miru, četudi gre za nenaravno stanje; kleos, slavo, ki jo je mogoče doseči le v bitki, glavni motiv Ahila in večine drugih borcev pred Trojo; time, čast, ki jo bojevnik doseže z generalnim brezmadežnim življenjem; menin, jezo, primarno Ahilovo stanje; in ker, usodo, neizbežen izid vsega, ki presega celo Zevsa, vendar pa najpogosteje ni neznana: usodo napovedujejo izbrani mediji, medtem ko se morajo ljudje, figure na šahovnici, do izida čim bolj častno prebiti. Čim bolj častno: ko je izid dogodkov bolj ali manj znan, sta pot in osebni odnos do neizbežnega konca ključnega pomena. Čim bolj častno tako spodbuja tekmovalni egoizem, tekmovalni egoizem spodbuja samoljubje, samoljubje spodbuja prekomerni ponos. Ključna značajska komponenta junakov pred Trojo je samoljubje, njihova osrednja značajska napaka pa napuh. #fascinacije #v #vsebini 

Eva Mahkovic: Čudovita Helena, najlepši trinožnik, ponos in kul punce (odlomek)

Ogled predstave na spletu

Režija: Maja Sever

Igrajo: Nik Škrlec, Eva Jesenovec, Maja Končar, Zvone Hribar, Mia Skrbinac, Gašper Jarni, Gašper Kunšek/Bor Prokofjev

Produkcija: SNG Drama Ljubljana

Povezava: "Drama od doma" / Peter Klepec ali Kako postaneš pravi junak

Petrček je sramežljiv deček, ki se ne zna postaviti zase. Nekega popoldneva razburjen priteče domov z nogometno žogo pod roko in starejša sestra Nina takoj opazi, da se je na igrišču nekaj zgodilo. Petrčku ni do učenja ali pisanja domače naloge in igranja flavte, kaj šele do branja pravljice o Petru Klepcu, ki jo ima za domače branje – najrajši bi se igral kakšno igro, v kateri bi bil pravi junak. Nina ga s pomočjo domišljije in otroške igre popelje na fantastično potovanje in na njem se Petrček vživi v junaško zgodbo Petra Klepca, pridobi čudežno moč in celo premaga svoje največje strahove. V preskušnjah, ki sledijo, se nauči uporabljati svojo moč v dober namen in spozna, kako se lahko rešujejo zagate na otroškem igrišču.

Legendarnega junaka Petra Klepca, revnega in šibkega pastirčka, ki pridobi čudežno moč, vsi poznamo. Marsikdo pozna tudi pripovedko Franceta Bevka, ikonične ilustracije Marjana Mančka in druge umetniške upodobitve. Tokratna uprizoritev Peter Klepec ali Kako postaneš pravi junak pa izhaja iz sodobnega doživljanja otroškega igre; v legendi in razmisleku o Petru Klepcu poudarja motive, kot sta uresničitev iskrene želje in etična uporaba moči: to je ključno sporočilo enega redkih slovenskih junakov, Petra Klepca. 

Maja Sever

Ogled predstave na spletu

Režija: Janez Burger

Igrata: Janez Škof, Vladimir Vlaškalić

Produkcija: SNG Drama Ljubljana

Koprodukcija: Drama SNG Maribor

Povezava: "Drama od doma" / Martin Krpan

Pogumni slovenski junak Martin Krpan z Vrha na svoji mali kobilici skrivaj tovori angleško sol. Levstikova pripovedka iz leta 1858 predstavlja močnega in neustrašnega junaka, ki ga sam cesar povabi na Dunaj, da bi cesarski dvor rešil pred strašnim Brdavsom. Za uspešno rešitev cesarskega dvora je Krpan pošteno nagrajen. 

Režiser uprizoritve Janez Burger se spominja briljantnega Mar­tina Krpana na legendarni vinilni plošči v interpretaciji Staneta Severja, ki ga je skozi pripovedovanje zgodbe zapeljal v svet topli­ne, ironije in prave pravljičarske magije. Severjeva interpretacija ga je navdahnila pri ustvarjanju uprizoritve za otroke, v kateri nas pripovedovalec zapelje v zgodbo in nas prepusti delovanju brez­mejne domišljije.

Režiser o projektu Martin Krpan

»Levstikova pripovedka o Martinu Krpanu z Vrha je nedvomno material, ki je globoko ukoreninjen v kulturni zavesti vsakega Slovenca. Postavlja se vprašanje, kako ga približati otrokom, ki rastejo v poplavi avdiovizualnih senzacij – od televizije, preko kina do internetnih in video igric in raznih aplikacij na pametnih telefonih –, obenem pa ne izgubiti tistega, kar je najbolj pomembno – magije pripovedovanja zgodbe o temeljnem slovenskem super junaku. Vsi se spomnimo briljantnega Martina Krpana v izvedbi Staneta Severja, ki nas skozi pripovedovanje Levstikove zgodbe zapelje v svet topline, ironije in prave pravljičarske magije. Ta posnetek mi je bil tudi vodilo pri razmišljanju o tokratni postavitvi. Osnova predstave bo pripovedovalec, ki bo pravil Levstikovo pripovedko ob posnetih dialogih vseh likov, ki v njej nastopajo. S pomočjo animacij pa tudi drugih avdiovizualnih senzacij se bo zgodba s pripovedovalca širila po odrskem prostoru in v interakciji z njim tvorila kompakten svet sodobne avdiovizualne pripovedi. Na ta način bomo skušali ustvariti toplo in zabavno predstavo, ki bo z zgodbo o junaku iz 19. stoletja zapeljala otroke iz 21. stoletja.«

Povezava do posnetka: STARI KLOVNI

Avtor: Matei Vişniec / Režija: Jaša Jamnik / Dramaturgija: Martina Mrhar / Scenografija in kostumografija: Vasilija Fišer

Igrajo: Radoš Bolčina, Iztok Mlakar, Gojmir Lešnjak – Gojc k. g.

V predprostoru brez oken visi na vratih oglas za delo. Konkurirali bodo, kot vse kaže, trije stari znanci. Ostarela cirkusanta Filippo in Niccolo sta bila včasih slaven tandem, a njuno tovarištvo je sedaj na preizkušnji, saj je na voljo le ena »majhna vloga za starega klovna«. Kmalu se jima v čakanju na začetek avdicije pridruži še Peppino, ki je bil njun učitelj in mentor. Nad radostnim snidenjem ves čas visi tesnoba in napetost; vsi trije so zapredeni v obup, saj so pozabljeni in obsojeni na trpko samoto. Vseeno še vedno upajo, da jim bo prihodnost nemara le prinesla novo priložnost za nastop. Utrujeni od čakanja se ob zvokih cirkuškega orkestra razživijo in začnejo predstavljati svoje najboljše točke ... 

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 8. maja 2020, ob 20. uri na svojem Youtube kanalu pričela s predvajanji izbranih zgodb Draga Jančarja. Prva bo na sporedu Premiera na Mali sceni, naslednje zgodbe si bodo sledile vsake tri dni.

Povezava: Igralke in igralci Drame SNG Maribor berejo izbrane zgodbe Draga Jančarja

Pisatelj Drago Jančar, eden najmočnejših pisateljskih glasov na Slovenskem, je na povabilo umetniškega direktorja mariborske Drame Aleksandra Popovskega iz zakladnice svojih številnih zgodb iz različnih obdobij izbral deseterico (preberete jih lahko v knjižni izdaji Mnoga življenja, ki je izšla pri Beletrini leta 2018).

Jančarjeva brezčasna kratkoprozna besedila, med katerimi najdemo tako ljubezenske in erotične zgodbe kot tudi zgodbe z njemu tako ljubo zgodovinsko motiviko, v igralskih interpretacijah zažarijo v prav posebnih barvah.

Igralski ansambel mariborske Drame je bralno uprizoril naslednje zgodbe: Premiera na Mali sceni, Joyceov učenec, Zapeljivec, Dekameron iz Zidanega mosta, Zgodba o očesih, Smrt pri Mariji Snežni, Nedelja v Oberheimu, Ultima creatura, Augsburg in Angel ga ni zapustil. Berejo Vojko Belšak, Matevž Biber, Blaž Dolenc, Davor Herga, Viktor Hrvatin Meglič, Ivica Knez, Žan Koprivnik, Eva Kraš, Petja Labovič, Minca Lorenci, Nataša Matjašec Rošker, Irena Mihelič, Ksenija Mišič, Matej Pucko, Nejc Ropret, Mojca Simonič, Matija Stipanič, Mirjana Šajinović, Ana Urbanc, Irena Varga, Vladimir Vlaškalič, Gorazd Žilavec in Maša Žilavec.

"Jančarjev Dekameron v izvedbi mariborskega igralskega ansambla je poseben projekt, ki je nastal kot darilo Slovencem za lažje preživljanje tesnobnih časov," pravi Aleksandar Popovski, umetniški direktor Drame SNG Maribor, in dodaja: "Dragu Jančarju se iskreno zahvaljujemo za sodelovanje v tem projektu, saj je gledališču omogočil ta dogodek, ob tem pa z veseljem napovedujemo, da bo Drama SNG Maribor v prihodnji gledališki sezoni pripravila uprizoritev, nastalo po njegovem, z velikim številom nagrad ovenčanim romanom To noč sem jo videl, v režiji Janeza Pipana."

Povezava do posnetka: TIMON ATENSKI

Avtor: William Shakespeare, Thomas Middleton / Avtor priredbe in režiser: Janez Pipan / Dramaturginja: Diana Koloini / Scenografija: Marko Japelj / Kostumograf: Leo Kulaš / Koreografa: Nastja Bremec, Michal Rynia / Skladatelj: Aldo Kumar

Igrajo: Bine Matoh, Janez Starina k. g., Radoš Bolčina, Ivo Barišič, Žiga Udir k. g., Iztok Mlakar, Kristijan Guček, Helena Peršuh, Dušanka Ristić, Miha Nemec, Blaž Valič, Nevenka Vrančič, Milan Vodopivec, Jože Hrovat, Tomislav Tomšič k. g., Gregor Zorc k. g., Ana Facchini, Medea Novak, Andrijana Boškoska Batič k. g., Primož Vrhovec k. g., Vesna Vončina k. g., Klemen Breznik k. g., Sebastijan Furlani k. g., Anuša Kodelja k. g., Jani Kodre k. g., Ana Kolenc k. g., Martin Mlakar k. g., Ana Školaris k. g./Janez Zore k. g./Luka Zorn k. g.

Slavni atenski bogataš Timon razsipno deli bogastvo ljudem, ki prijateljujejo z njim predvsem iz koristoljubja. Ko bankrotira, njihovo laskanje zamenja nehvaležnost in nepripravljenost, da bi mu v stiski pomagali. Zapustijo ga vsi, ki so bili prej deležni njegove neizmerne radodarnosti. Soočenje s človeško dvoličnostjo je kruto. Tragedijo Timon Atenski je, kot so ugotovile novejše besedilne analize, poleg Shakespeara (1564–1616) avtorsko soustvaril njegov sodobnik Thomas Middleton (1580–1627). Igra prikaže posameznikov prehod od ene v drugo uničujočo skrajnost in bi, denimo, lahko bila naslovljena »Timon Ljudomrzni«. A tako bi v samih dveh besedah podvajala lastnost starogrškega nosilca imena, ki jo naslikajo že antični pisci, pri teh pa črpata tudi renesančna avtorja. Njuna dramska izpeljava zgodbe o ljudomrzniku postavlja puščavniško usodo slednjega nasproti njegovi prej prekipevajoči človekoljubnosti. Preobrazba je radikalna, saj se razsipni dobrotnik ob lastnem ekonomskem propadu sooči z družbo, ki medsebojne vezi tke na osnovi aktivnega pritoka denarja. Ta materializacija družbene moči je tudi vodilni predmet igre, ki s tematsko izpostavitvijo moči denarja danes obenem razpira prostor za refleksivni pretres ekonomske in širše družbene krize.

Projekt Gledališče na spletišče Mestnega gledališča ljubljanskega

Povezava do posnetka: ŽENITEV

Avtor: Nikolaj Vasiljevič Gogolj / Režija in scenografija: Diego de Brea / Dramaturgija: Petra Pogorevc / Kostumografija: Leo Kulaš / Avtor glasbenih priredb: Marko Hatlak

Igrajo: Bernarda Oman, Tanja Dimitrievska, Jožef Ropoša, Sebastian Cavazza, Gregor Čušin k. g., Jaka Lah/Jurij Drevenšek k. g., Janez Starina k. g., Gaber K. Trseglav, Jana Zupančič 

Agatja Tihonovna (Jana Zupančič) se moži. Njena stara teta Arina (Bernarda Oman) si zanjo želi trgovca, kot je bil pokojni oče, ženitna posredovalka Fekla (Tanja Dimitrievska) pa išče nekaj boljšega; naj bo Agatjin bodoči mož plemenit, ugleden gospod. Na drugi strani se za poroko končno odloči tudi zapriseženi samec, dvorni svetnik Podkoljosin (Jožef Ropoša), a se nikakor ne more odločiti za eno od nevest, ki mu jih priporoča Fekla.

Po treh mesecih ga spreten trgovec, prijatelj Kočkarjov (Sebastian Cavazza), končno odvleče na obisk k Agatji. Na njenem domu se prav takrat zbere pisana druščina odcvetelih samcev, eksekutorjev, častnikov in nekdanjih pomorščakov, ki jih je Fekla kot primerne kandidate po stasu in stanu nalovila po mestu. Med njimi se vname petelinji boj.

Agatja izbere in zgodba se že nagiba k srečnemu koncu. A čeprav je ponudba za ženitev še tako mamljiva, je poleg izbire ključen tudi dokončen akt odločitve.

Povezava do posnetka: PAŠJON

Avtor: Iztok Mlakar / Režija: Vito Taufer / Scenografija: Voranc Kumar / Kostumografija: Barbara Stupica / Avtor glasbe: Iztok Mlakar

Igrajo: Iztok Mlakar, Žiga Udir, Radoš Bolčina, Igor Štamulak, Gorazd Žilavec, Rok Matek, Tjaša Hrovat/Patrizia Jurinčič Finžgar, Matija Rupel/Nejc Cijan Garlatti, David Trebižan, David Šuligoj, Roman Kobal

Iztok Mlakar je tokrat vir navdiha iskal v samem Svetem pismu Nove zaveze, v življenju Jezusa Kristusa. Čeprav naslov Pašjon neposredno aludira na formo srednjeveške duhovne drame, ki je lahko vsebovala tudi komične elemente, Iztok Mlakar izpiše Kristusovo življenje, delovanje in trpljenje v svojem unikatnem komičnem žanru z značilnim narečnim govorom in prepletom dramskih prizorov s songi. Besedilo je napisano z vsem spoštovanjem do svetopisemskega izročila, saj Iztok Mlakar pri pisanju za oder enako kot v svojih songih razpostavlja človeške vrline in »vrline« rahločutno, z ostrim švrkanjem, a vselej tudi s srčnim razumevanjem. Ko tokrat izpisuje svoje videnje in razumevanje enega temeljnih besedil zahodne civilizacije, se mu pod peresom oblikuje gibek, duhovit in  bister dialog ter polnokrvne figure, zemeljske in izrazito zdajšnje – ne glede na to, ali so to človeške figure, trije kralji, Jožef, Marija, farizej, saducej, Janez Krstnik, Marija Magdalena, Juda ..., ali mistične, Jezus, angel ali hudič. Avtor se seveda ob soočenju z religiozno in zgodovinsko temo ozira nazaj s točke, kjer se nahajamo danes. Ključno ob ugledališčenju Jezusovega življenja je nenazadnje prav vprašanje, kako bi odrešenika in njegove vrednote danes sprejeli, ko je družba enako razslojena na obubožane in bogato družbeno elito. Koga bi Jezusova ljubezen prevzela, navdihnila z upanjem, očarala ... koga prestrašila in ogrozila? Kdo bi mu želel slediti, kdo ga izrabiti, kdo križati?

Avtorica: Svetlana Makarovič

Režija: Barbara Hieng Samobor

Igrajo: Brane Vižintin, Katja Povše, Martina Maurič Lazar, Karel Brišnik, Nina Skrbinšek, Andrej Slinkar

Produkcija: Lutkovno gledališče Ljubljana

Povezava: "Gledališče povezuje" / Spet kosovirji!

"Spet kosovirji! so lutkovni spektakel. Prvo presenečenje čaka publiko že na začetku, ko se marionete kosovirji v svojih žlicah pojavijo v ozadju dvorane, potem pa se po žlicah spuščajo na oder in se srečujejo z raznimi živalmi in kreaturami, ki vsaka posebej presenečajo s svojo pojavo. /…/ Spet kosovirji gledalca osupnejo vsak trenutek znova." 

(Radio Slovenija, 1. 10. 2000)

SNG Nova Gorica želi maturantom v času, ko je skrb za zdravje na prvem mestu in od nas terja, da ostanemo doma, priskočiti na pomoč pri učnih pripravah na eno najpomembnejših prelomnic v življenju, zrelostni izpit.

Dijaki se v tem obdobju soočajo s posebnimi učnimi izzivi. Da bi jim olajšali učenje na daljavo in zahtevne priprave na maturo, so v arhivu odprli dostop do vseh tistih predstav Ivana Cankarja, ki jih je uprizorilo SNG Nova Gorica in ki so zajeta v pripravo na splošno maturo iz slovenščine 2020.

Cankar za maturante vključuje posnetke naslednjih predstav: 

• Za narodov blagor
• Kralj na Betajnovi
• Pohujšanje v dolini Šentflorjanski
• Hlapci
• Lepa Vida

Posnetke, podrobnejše opise predstav in nastopajoče si lahko ogledate na spletni strani www.sng-ng.si. Dostop do posnetkov predstav bo na spletni strani gledališča mogoč do preklica odloka o prekinitvi javnega življenja v Sloveniji zaradi zajezitve novega koronavirusa, in sicer pod rubriko »Novice« - »SNG Nova Gorica na SPLETU!«

Dijaki in učitelji, srečno na maturi!

Projekt Gledališče na spletišče Mestnega gledališča ljubljanskega

Povezava do posnetka: OTHELLO

Režija: Jernej Lorenci / Dramaturgija: Dramaturginja Petra Pogorevc / Scenograf: Branko Hojnik / Kostumografka: Belinda Radulović / Skladatelj: Branko Rožman / Koreograf in asistent režije: Gregor Luštek

Igrajo: Sebastian Cavazza, Primož Pirnat, Viktorija Bencik Emeršič/Ajda Smrekar, Judita Zidar, Lotos Vincenc Šparovec, Jaka Lah, Janez Starina k. g., Tina Potočnik Vrhovnik, Borut Jenko, Neva Mauser Lenarčič 

Tragedija Othello s svojo tematiko, ki poleg ljubezni in ljubosumja obsega tudi zaupanje, zvestobo, izdajstvo, hinavščino, povzpetništvo, predsodke, pojavnost zla v vseh oblikah, razkorak med videzom in resničnostjo ter ne nazadnje ksenofobijo in rasizem, danes kar kliče k ponovni uprizoritvi.

Temnopolti Othello (Sebastian Cavazza), zanesljiv in neustrašen mavrski vojskovodja, služi beneškemu dožu in uživa veliko mero spoštovanja, čeprav se nekje globoko v sebi zaveda, da nikoli ne bo »zares eden od njih«. Ko se s senatorjevo hčerko Desdemono (Viktorija Bencik Emeršič) iskreno zaljubljena na skrivaj poročita, se njen oče silno raztogoti. Tudi Othellov častihlepni praporščak Jago (Primož Pirnat) je jezen in ljubosumen, ker Othello na mesto svojega pribočnika ni imenoval njega, ampak mladega Cassia (Lotos Vincenc Šparovec).

Jagova skrivnostno silovita maščevalnost in gnev ženeta zgodbo v tragični vrtinec. Ne da bi Desdemona to vedela, jo Jago obdolži prešuštva. Spreten v pretvarjanju in okreten v besedah brezhibno prikriva svojo spletkarsko naravo, plete vedno nove mreže ter razpihuje ljubosumje in sovraštvo do neslutenih razsežnosti. Othello je zaradi svojega porekla negotov vase in ves čas v strahu, da se bo idilična ljubezen z Desdemono razblinila kot prelepe sanje. In prav zato je Othello seveda boleče dovzeten za vse vrste podtikanja in manipulacije.

Gledališče je doma je projekt Gledališča Koper

Režija: Renata Vidič 

Igrajo: Ilija Ota, Tjaša Hrovat, Anja Drnovšek, Mojca Partljič, Luka Cimprič, Klemen Bračko 

Produkcija: Gledališče Koper

Povezava: "Gledališče je doma" / Kekec

Le kdo ga ne pozna? Ob njegovih dogodivščinah, ki so izšle najprej v pisani besedi in bile pozneje kar trikrat prenesene na filmski trak, so odraščale številne generacije otrok, ki so v fantiču s prepoznavnim klobukom in pastirsko palico prepoznavale iznajdljivega vrstnika, skupaj z njim trepetale pred hudobnim divjim lovcem Bedancem, se smejale strahopetnemu Rožletu in skupaj s slepo Mojco verjele v zdravilno moč čudodelne rože. Kekec je s svojim življenjskim optimizmom postal junak, morda edini med slovenskimi literarnimi junaki, ki še ni izgubil pristnega navdušenja nad življenjem.

In kdo je Kekec danes? Je junak brez pametnega telefona in dostopa do svetovnega spleta še lahko vzor mladim? Tudi na to bo ob skorajšnji 100-letnici prve objave Kekca poskusila odgovoriti uprizoritev koprskega gledališča, ki si za vsebinski okvir jemlje tri Kekčeve prigode (Kekec in Prisank, Kekec in Pehta, Kekec in Bedanec) in jih mestoma tudi reinterpretira. Ravno dovolj in ravno prav, da bo odgovorila tudi na vprašanje, zakaj komu včasih rečemo: »Ti si pa en tak kekec!«

Besedilo je po avtorju zgodb o Kekcu, Josipu Vandotu, priredila režiserka Renata Vidič, ki je v našem gledališču režirala otroško uspešnico Loli, Boli in svet, poln čudes.

Gledališče je doma je projekt Gledališča Koper

Režija: Jaka Ivanc

Igrata: Luka Cimprič, Tjaša Hrovat

Produkcija: Gledališče Koper

Povezava: "Gledališče je doma" / Brundagrrrrom!

Ko deklica Živa v gozdu za svojega bolnega brata išče zdravilni divji med, zaide in se lačna in žejna zateče v medvedji brlog, kjer utrujena zaspi. Ko se domov vrne medved Milko in spozna, da je nenapovedana gostja popila njegov malinov sok in pojedla njegovo sladko hruško, se odloči, da bo Živo kruto kaznoval: domov je ne bo spustil toliko časa, dokler ne bo pospravila njegove hiše.

Živa, ki ne pospravlja niti doma, kaj šele na obiskih, mu predlaga, da bi mu raje skuhala čarobni napoj, saj je opazila, da medved Milko ne zna izgovoriti črke r. Odkupila se bo torej tako, da bo medvedu skuhala čarobni napoj, s pomočjo katerega se bo končno naučil reči črko r.

In potem kuhata in mešata in nakuhata čarobno besedo za medveda Milka, ki pa je medved sploh ne more uporabiti, saj je ne zna izgovoriti. Kako bosta rešila to zagato?

In ali lahko tudi medved Milko pomaga Živi? Živa se namreč zelo zelo boji teme … Zakaj pa ne? Ko se iz nasprotnikov spremenimo v prijatelje, je vendar mogoče skoraj vse. S ščepcem prave čarobne besede pa čisto vse.

Avtor: Anton Ingolič, Nebojša Pop Tasić

Režija: Marko Bulc - Mare

Igrajo: Rok Kunaver, Mia Skrbinac k.g./Ajda Toman, Jan Bučar, Matevž Müller, Voranc Boh k.g., Jernej Kuntner, Miha Arh, Nina Skrbinšek in Nina Ivanič

Produkcija: Lutkovno gledališče Ljubljana

Povezava: "Gledališče povezuje" / Tajno društvo PGC

Tajno društvo PGC je legendarno zimzeleno besedilo, otroška klasika. Nastalo je leta 1958 izpod peresa slovenskega pisatelja Antona Ingoliča, enega prvih avtorjev, ki je po vojni črpal iz resničnega življenja mladih in v njihovih nevsakdanjih dogodivščinah obravnaval njihove probleme. S priljubljenim in znamenitim tajnim društvom Pingoclavulusom oziroma krajše PGC-jem so odraščale različne generacije otrok, prvič pa je Tajno društvo PGC v sodobni interpretaciji zaživelo tudi na našem odru.

Ingolič je svojo zgodbo pisal v začetku socialistične epohe, naša zgodba v priredbi Nebojše Popa Tasića pa se dogaja ob njenem koncu, v osemdestih letih. Otroško nedolžnost je Tasić zamenjal z otroško angažiranostjo. Ingoličevi otroci so z oglasnih desk kradli in zbirali risalne žebljičke, otroci v naši predstavi pa stopijo korak dlje in s temi žebljički obešajo svoje pesmi in parole, kar izzove tudi »politično« reakcijo in sankcije. 

Projekt Gledališče na spletišče Mestnega gledališča ljubljanskega

Povezava do posnetka: PREVARE

Po motivih igre Gl'ingannati anonimnega renesančnega avtorja, 1531

Režija: Jaka Ivanc / Dramaturgija: Gašper Tič / Scenografa: Jaka Ivanc, Milan Percan / Kostumograf: Leo Kulaš / Avtor glasbe: Davor Herceg

Igrajo: Gašper Tič, Iva Krajnc Bagola/Lena Hribar, Gregor Gruden/Jure Kopušar k. g., Uroš Smolej, Ana Dolinar Horvat/Tina Potočnik Vrhovnik, Domen Valič k. g., Jan Sever/Marko Petrušič/Davor Herceg

»Sekstet radoživih komedijantov in ubranih pevcev se pred občinstvom po zgledu commedie dell'arte virtuozno preoblači in hipoma značajsko preoblikuje kar v štirinajst komedijskih vlog.« Zaplet zgodbe, katere pravir gre iskati v Plavtovi komediji Dvojčki, je precej preprost: izgubljeni dvojček Fabrizio se znajde v Modeni ravno v trenutku, ko njegova dvojčica Lelia, preoblečena v fanta in s tem na las podobna svojemu bratu, pobegne iz samostana, kamor jo je poslal oče, ki jo želi omožiti z bogatim vdovcem Gherardom. Lelia se kot paž zaposli pri meščanu Flamminiu in se vanj zaljubi, a on ljubi Gherardovo hčer Isabello, ta pa se ogreje za njegovega paža – Lelio. Iz tega sledi kup komičnih zapletov.

Režija: Andrej Jus 

Igrajo: Minca Lorenci, Jagoda, Manca Ogorevc, Zvone Agrež, Rastko Krošl, Igor Žužek, Tarek Rashid, Damjan M. Trbovc, Bojan Umek/Vojko Belšak, Aljoša Koltak, David Čeh, Igor Sancin, Mario Šelih

Produkcija: Slovensko Ljudsko Gledališče Celje

Povezava: Sneguljčica

Pravljica o hudobni mačehi in pogumni deklici, ki se čisto sama znajde v neznanem svetu, pred mlado publiko prinaša večno aktualno vprašanje nasprotja med dobrim in zlim ter zmage pozitivnih junakov in vsega dobrega nad slabim in pokvarjenim. Veliko otrok danes ne odrašča v varnem in srečnem družinskem krogu, zato potrebujejo pravljice. Pravljični junaki čisto sami odidejo v svet in s trdno vero vase premagajo vse težave. Usoda takih junakov prepriča otroka, da bo, čeprav se počuti osamljenega in izgubljenega, našel pravo pot v življenju, da ga bo življenje pravilno usmerjalo in da bo, če bo verjel vase in stal za svojimi odločitvami, tudi on zmagovalec.

Projekt Gledališče na spletišče Mestnega gledališča ljubljanskega

Povezava do posnetka: SEN KRESNE NOČI - 2. DEL

Avtorski projekt po igri Sen kresne noči Williama Shakespeara

Pravljična komedija Sen kresne noči spada v zgodnje obdobje Shakespearovega ustvarjanja, v fazo »eksperimentalnih« in »romantičnih« komedij, kot sta tudi Dva gospoda iz Verone in Ljubezni trud zaman. 

Režija: Jernej Lorenci / Dramaturgija: Matic Starina / Scenograf: Branko Hojnik / Kostumografka: Belinda Radulović / Avtor Glasbe: Branko Rožman

Igrajo: Primož Prinat, Jette Ostan Vejrup, Robert Korošec k. g., Matej Puc, Jana Zupančič, Ajda Smrekar

Samo na videz preprosta, komično zasnovana ljubezenska drama omogoča najrazličnejše interpretacije, zato vsaka nova postavitev vzbuja velika pričakovanja. Na tehtnici so sanje in resničnost, burna čustva in hladni razum, nežna ljubezen in prvinski nagoni …

Shakespeare se je pri pisanju te komedije v podrobnostih naslonil na vire, kot so Chaucerjeve Canterburyjske zgodbe, Ovidove Metamorfoze in nekaj srednjeveških romanc. V igri v igri, ki jo uprizorijo rokodelci, si Shakespeare privošči nerodnosti, ki so nastajale pri okornih uprizoritvah različnih gledaliških skupin. Nekateri kritiki menijo, da se je v tej komediji zavestno ponorčeval tudi iz romantične, toda tragične ljubezni, kakršno opisuje v tragediji Romeo in Julija, po vsej verjetnosti napisani v istem obdobju. Ljubezen je nestanovitna – hitro zamegli razum, a prav tako hitro izpuhti, zato je priseganje večne zvestobe lahko močno dvomljiva reč.

Igra se dogaja v atenskem gozdu v času praznovanj pred poroko kneza Tezeja in Hipolite. V nasprotju s strogimi in urejenimi Atenami je gozd, po katerem tavajo štirje atenski zaljubljenci, v rokah pravljičnih bitij, ki uravnavajo dogajanje, kakor se jim zahoče. Sami živijo zelo razbrzdano, njihovi prepiri in medsebojna obračunavanja so siloviti in brezkompromisni. V tem divjem okolju in ob pomoči čarovnij se dogaja vse mogoče.

Projekt Gledališče na spletišče Mestnega gledališča ljubljanskega

Povezava do posnetka: SEN KRESNE NOČI - 1. DEL

Avtorski projekt po igri Sen kresne noči Williama Shakespeara

Pravljična komedija Sen kresne noči spada v zgodnje obdobje Shakespearovega ustvarjanja, v fazo »eksperimentalnih« in »romantičnih« komedij, kot sta tudi Dva gospoda iz Verone in Ljubezni trud zaman. 

Režija: Jernej Lorenci / Dramaturgija: Matic Starina / Scenograf: Branko Hojnik / Kostumografka: Belinda Radulović / Avtor Glasbe: Branko Rožman

Igrajo: Primož Prinat, Jette Ostan Vejrup, Robert Korošec k. g., Matej Puc, Jana Zupančič, Ajda Smrekar

Samo na videz preprosta, komično zasnovana ljubezenska drama omogoča najrazličnejše interpretacije, zato vsaka nova postavitev vzbuja velika pričakovanja. Na tehtnici so sanje in resničnost, burna čustva in hladni razum, nežna ljubezen in prvinski nagoni …

Shakespeare se je pri pisanju te komedije v podrobnostih naslonil na vire, kot so Chaucerjeve Canterburyjske zgodbe, Ovidove Metamorfoze in nekaj srednjeveških romanc. V igri v igri, ki jo uprizorijo rokodelci, si Shakespeare privošči nerodnosti, ki so nastajale pri okornih uprizoritvah različnih gledaliških skupin. Nekateri kritiki menijo, da se je v tej komediji zavestno ponorčeval tudi iz romantične, toda tragične ljubezni, kakršno opisuje v tragediji Romeo in Julija, po vsej verjetnosti napisani v istem obdobju. Ljubezen je nestanovitna – hitro zamegli razum, a prav tako hitro izpuhti, zato je priseganje večne zvestobe lahko močno dvomljiva reč.

Igra se dogaja v atenskem gozdu v času praznovanj pred poroko kneza Tezeja in Hipolite. V nasprotju s strogimi in urejenimi Atenami je gozd, po katerem tavajo štirje atenski zaljubljenci, v rokah pravljičnih bitij, ki uravnavajo dogajanje, kakor se jim zahoče. Sami živijo zelo razbrzdano, njihovi prepiri in medsebojna obračunavanja so siloviti in brezkompromisni. V tem divjem okolju in ob pomoči čarovnij se dogaja vse mogoče.

Gledališče je doma je projekt Gledališča Koper

Režija: Dušan Mlakar 

Igrajo: Boris Cavazza, Anja Drnovšek, Rok Matek

Produkcija: Gledališče Koper

Povezava: "Gledališče je doma" / Zadnje lune

Soba, ki je bila nekoč otroška. Bachova maša v h-molu, Agnus Dei. V fotelju »stari« profesor, ki zapušča dom, da ne bi bil v breme svojcem, potem ko je več let živel s sinom, snaho in dvema vnukoma. Ob njem njegova žena, pravzaprav spomin nanjo, saj je umrla »ravno v času, ko se pri moških začenjajo težave«, ki ga bodri, naj sinu vendarle prizna, da je žalosten, da ga je strah in da ne želi v dom za ostarele. Pozneje v domu z ironičnim imenom Villa Delizia starec dneve preživlja skrit na podstrešju, kjer se bori z osamljenostjo in peša kot rastlinica bazilike, ki jo tam ljubosumno skriva pred drugimi. Četudi ve, da je konec neizogiben, si želi umreti na božič, na sveti večer, ko je »sredi trga veliko osvetljeno drevo in naletava sneg«, kajti tudi starost je sveta in svet (in strašen) je tudi trenutek, ko človek preneha živeti.

Zadnje lune je igra o staranju, o strahu pred smrtjo in priznanju nemoči pa tudi igra o medgeneracijskem prepadu, o pomanjkanju empatije mladih v odnosu do starostnikov, predvsem pa surova, toda globoka analiza volje do življenja, kakor jo razkrivata profesorjeva izkušnja prostovoljnega »izgnanstva« in nenehno iskanje ravnovesja med pogoji za njegov obstoj in praznino, ki neizogibno ugasne vsako iskro življenja.

Za Zadnje lune, ki so bile do danes prevedene v dvanajst jezikov, je tržaški dramatik, pisatelj, scenarist in režiser Furio Bordon (1943) leta 1993 prejel nagrado IDI za najboljše dramsko besedilo. Krstno uprizoritev je igra v režiji Giulia Bosettija doživela dve leti pozneje na odru beneškega Gledališča Goldoni s takrat že močno bolnim Marcellom Mastroiannijem v glavni, toda njegovi zadnji vlogi.