Notice: Undefined index: vimeoId in /var/www/domdesign/private/lib/items/Domino/Video/Frame/view.php on line 9
Stotnik - Kulturni dom Krško

Stotnik

drama

Mojstrovina Roberta Schwentkeja posneta po resnični zgodbi o "Rablju iz Emslanda".

Nemčija, marec 1945. Vojaka Wilija Herolda, ki se je ločil od svoje enote, zasledujejo kot  dezerterja. V nekem avtu, ki je obtičal v blatu, po naključju odkrije častniško uniformo.  Izkoristi priložnost in jo ukrade. V naslednjih dneh kot "stotnik" Herold zbere druge  razkropljene vojake in ustvari "posebno enoto". Do moči se dokoplje tako, da jo zlorablja  in to mu je všeč... Willi Herold se spremeni v monstruma pred katerim je pred kratkim  bežal.

 

Žanrdrama
Izvirni naslovDer Hauptmann
DržavaNemčija, Poljska, Francija 
Leto2017
ScenarijRobert Schwentke
RežijaRobert Schwentke
IgrajoMax Hubacher, Milan Peschel, Frederick Lau, Bernd Hölscher, Waldemar Kobus, Alexander Fehling, Samuel Finz
Dolžina1h 58min (118min)
DistribucijaFamous Fox
Cena vstopnice5 €

Nemčija, marec 1945. O koncu vojne je že odločeno, a se boji še vedno nadaljujejo. Lovijo dezerterje.  

Po ameriškem zračnem napadu se vojak Wili Herold loči od svoje enote. Zasledujejo ga kot  dezerterja. V nekem avtu, ki je obtičal v blatu, po naključju odkrije častniško uniformo. Izkoristi priložnost in jo ukrade. 

V naslednjih dneh kot stotnik Herold zbere druge razkropljene vojake in ustvari "posebno  enoto". Govori, da mu je sam Hitler naročil, naj poroča o stanju v zaledju. Njegova enota  kmalu šteje 30 mož. Imenujejo se " Heroldova posebna enota ", oziroma "Heroldovo hitro  vojaško sodišče". Do moči se dokoplje tako, da jo zlorablja. 

Heroldu postane vloga, ki jo igra, vse bolj všeč. Prevzame poveljstvo nad delovnim taboriščem, ki je del zloglasnega kompleksa taborišč, imenovanega Emsland. Vodje  taborišča ga sprejmejo kot božji dar. V taborišču se razvije zapleten sistem odvisnosti.  Ukazi niso zakoniti in začne se boj za obstanek. Mladi lažni stotnik se v tem sistemu  odlično znajde. V njegovih rokah je več kot 200 ujetnikov.  Ko Herold in njegova tolpa izvedo, da se bližajo zavezniki, zapustijo taborišče ...

Iz prve roke

»Skoraj sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne njene grozljive brutalnosti v nas še vedno budijo občutke zgroženosti in nedoumljivosti. Nasilna dejanja se z današnjega gledišča zdijo nenormalna, psihopatska, srhljiva. Toda groza je moralen, ne analitičen koncept. Da bi lahko pojasnili dejanja Willija Herolda, moramo najprej razumeti svet, v katerem je živel /…/. Seči moramo onkraj preprostega moralnega odziva in izkusiti svet z njegovega zornega kota. Lahko bi rekli: brez-moralno moramo videti, kar je videl on, čutiti, kar je čutil on. Občinstvo mora neposredno, visceralno, čustveno izkusiti Heroldovo zgodovinsko, psihološko in družbeno resničnost. Ta zgodba ni povedana od zunaj navznoter, ampak od znotraj navzven. Občinstvo smo povsem potopili v Heroldovo stanje duha. Naš cilj ni s kontekstualizacijo upravičiti ali opravičiti Heroldovih dejanj ali, še slabše, jih moralno relativizirati. Naš cilj je občinstvo pripeljati do razumevanja referenčnega okvirja, ki je ta dejanja omogočil, in tako skozi posamezno sklepati na splošno. Heroldova zelo posamična perspektiva specifičnega zgodovinskega dogodka nam da vpogled v univerzalno resnico o stanju človeka med vojno – tako v preteklosti kot danes. Čemu povedati to zgodbo? Ker ‘skozi preteklost razumemo sedanjost, in skozi sedanjost se pripravimo na prihodnost’. (Arno Schmidt) V psihološkem smislu so bili prebivalci tretjega rajha ravno tako normalni kot ljudje vseh drugih družb v vseh zgodovinskih obdobjih. Spekter zavojevalcev je bil prerez normalne družbe in nobena skupina ljudi se ni izkazala za imuno na draž ‘nekaznovane nečloveškosti’, kot bi temu rekel Günther Anders. Ti ljudje smo mi. Mi smo oni. Preteklost je zdaj. /…/ Vsi upamo in si predstavljamo, da bi sami ostali moralno pokončni in dovolj pogumni, da bi se uprli sistemu. Toda zgodovina in dejstva govorijo drugače. Hotel sem, da v filmu ne bi bilo nobenega jasno razvidnega moralnega kompasa, zato da bi bilo občinstvo primorano najti svoj zorni kot. Da bi se vprašali: ‘Kaj bi v tem primeru storil jaz?’ Zdaj ponovno stojimo na robu prepada in pomembno se je soočiti s temi vprašanji.«

– Robert Schwentke