Letni kino: Tujec

Alžir, 1938. Meursault, uslužbenec v tridesetih letih, pokoplje svojo mater… Naslednji dan začne romanco z Marie, sodelavko v pisarni. Nato se vrne k vsakdanjemu življenju. Toda njegov sosed Raymond Sintès zmoti njegovo vsakdanje življenje in ga potegne v vrsto sumljivih poslov, ki se končajo s tragedijo na plaži pod žgočim soncem …

Kritike

»Čudovito popotovanje skozi delo mojega očeta, narejeno z velikim spoštovanjem. Bravo, François, in hvala.«
– Catherine Camus

»Kdor se loti mojstrovine Alberta Camusa in skuša naslediti Luchina Viscontija, potrebuje določeno mero drznosti. Te Françoisu Ozonu k sreči ne manjka. Predvsem pa je za takšen izziv potrebno veliko talenta. Tudi tega ima cineast v izobilju.«
– Xavier Leherpeur, Le Nouvel Obs
 

»Na Camusa je med drugim močno vplivala ameriška trda kriminalka; Ozon jo prikliče s pomočjo bogate črno-bele fotografije Manuja Dacossa. Kot mnogi antijunaki v filmih noir je Meursault običajen človek, ki se znajde ujet v pasti videza, žrtev togih družbenih predpostavk o ‘normalnem’ vedenju. Ozon je že dolgo pesnik vsakdanjega življenja in sil, ki ga lahko porušijo; Tujec se izkaže kot idealno sredstvo za posredovanje teh idej.«
– Adrian Martin, Mednarodni filmski festival v Rotterdamu

Zanimivosti

»V naši družbi vsak človek, ki ne joka na materinem pogrebu, tvega smrtno obsodbo.«
S temi besedami je Albert Camus povzel Tujca, ko so ga prosili, naj napiše uvod k ameriškemu prevodu svojega slavnega romana.
Knjiga je takoj po izidu pri založbi Gallimard junija 1942 doživela velik uspeh. Slavni romanopisec André Malraux je po branju rokopisa navdušeno izjavil: »Zapomnite si moje besede: to bo še pomemben pisatelj.«
Tujec je prestal preizkušnjo časa, zaznamoval generacije, prevedli so ga v številne jezike in še danes sodi med tri najbolj brane francoske romane na svetu. Doživel je več filmskih upodobitev, najbolj znana pa je tista, ki jo je leta 1967 z Marcellom Mastroiannijem v glavni vlogi zrežiral Luchino Visconti. Že v času Camusovega življenja je željo po priredbi izrazil tudi Ingmar Bergman, vendar projekt ni bil nikoli uresničen.

Portret avtorja

François Ozon (1967, Pariz) je diplomiral iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Film razume kot kompleksno in zahtevno umetnost, s svojimi zgodbami pa vztrajno in pogumno kuka v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo pogosto. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki jim niso tuje občutljive tematike, npr. incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, pa tudi poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000); muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002); kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003); duhoviti eksces magičnega realizma Ricky (2009); bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010); diabolično komedijo o čarih in skušnjavah pripovedovanja V hiši (Dans la maison, 2012); študijo adolescence Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013); svobodno priredbo kratke zgodbe Ruth Rendell Nova prijateljica (Une nouvelle amie, 2014); priredbo filma Ernsta Lubitscha Frantz (2016); erotični psihotriler Dvojni ljubimec (L’amant double, 2017); Božjo milost (2018), dramo o spolnih zlorabah otrok v katoliški cerkvi, ki je prejela veliko nagrado berlinske žirije; Poletje ’85 (Été 85, 2020), grenko-sladko zgodbo o prvi ljubezni, postavljeno v osemdeseta leta; satiro Peter von Kant (2022), s Fassbinderjevim filmom navdihnjeno pripoved o odnosu med slavnim umetnikom in njegovo muzo; ter Moj zločin (Mon crime, 2023), komedijo o ženskah in slavi, postavljeno v glamurozni Pariz tridesetih let prejšnjega stoletja.