Pionir novega sveta

Pionir novega sveta predstavlja življenje slovenskega dramatika in književnika Toneta Čufarja in skozi prizmo njegovega življenja stanje družbe v 20ih in 30ih letih prejšnjega stoletja. Predstava nas popelje skozi bitke za pravice delavcev, od stavk in racij, pa vse do vzpona fašizma v Evropi in okupacije slovenskega ozemlja. Vse to skozi Toneta, jeseniškega delavca, ki je pisal življenja proletariata in se z vsem srcem boril za boljši jutri. Predstava je izredno aktualna danes, ko znova izgubljamo pravice, medtem ko se nebo znova mrači v odtenkih fašizma in neenakosti.

Igrajo:

Tone: Gašper Stojc

Lojze: Primož Košir

Beti, Silvira: Neja Šmid

Perko, Škrlj, Kranjc, Rojic, Rudi: Milan Trkulja

Angela, Slavka, Zdenka: Olja Šest

Anton, Bernot, Franko, Ehrlich: Klemen Klemenc

Webrova, Milica: Polona Šest

Thaler, Teply, Virgil, Strohmeier, Žebot, Vlado: Lojze Ropret

Kristan, Ivo, Kreft, Dolinar, Karel, Boris: Matija Kunstelj

Ana, Iza, Ivanka: Elizabeta Žnidaršič Stefanciosa

Ustvarjalci:

Pomočnica režije: Jasna Dolčič / Scenografija: Rok Sanda in Samo Pivač / Glasba: Samo Pivač  / Luč: Klemen Košir / Ton: Matic Hering  / Kostumografija, rekviziti: Aleksandra Džajić / Grafična podoba: Rok Sanda in Samo Pivač / Koordinator igre: Gašper Stojc / Foto: Nik Bertoncelj

Avtor in režiser o besedilu in predstavi

### Avtorjeva prva

Pred malo več kot letom dni me je Branka Smole, direktorica Gledališča Toneta Čufarja, poklicala z zanimivo prošnjo: da bi napisal besedilo o njihovem Čufarju. Seveda sem za priložnost takoj zagrabil. Rad imam tekste po naročilu, še posebej če gre za kak zanimiv izziv. Nisem sicer vedel, kakšno težavno nalogo sem sprejel.

O Tonetu je namreč presenetljivo malo napisanega. Za osebo, po kateri je poimenovano toliko lokacij, šol in celo eno gledališče, ni veliko biografskega gradiva. Imel je dva datuma rojstva, dva datuma smrti, o njegovem delovanju med vojno je bilo malo povedanega.

V vseh pogledih me je raziskovanje prijetno zabavalo. Veliko je bilo brskanja po arhivih, veliko zaprašenih map je po dolgih letih nekdo prvič prebiral. Zdelo se mi je, kakor da odkrivam nek skriti zaklad. V rokah sem držal njegove neizdane rokopise, njegova tajna sporočila, ki jih je pisal kot vohun v OF, in tudi pismo, ki ga je pisal svoji dragi Silviri le dva dni pred smrtjo, sem držal v rokah, kot nekakšen popotnik skozi čas, ki odgrinja tančico zgodovine, da obelodani človeka Toneta, ki se je skrival za kipom Čufarja, ki stoji na trgu.

Ko smo že postavljali besedilo na oder, se je Gašper, ki igra Toneta v predstavi, pošalil, da sem največji živeči strokovnjak za Toneta Čufarja. Mogoče je to res, kdo bi vedel. Mnogo zanimivih anekdot, ki sem jih spoznal tekom svojega raziskovanja, sem moral vreči iz besedila, da imamo zdaj predstavo, ki se lahko postavi na oder in ljudje ob njej (upam) ne zaspijo. Če bi moral na hitro oceniti, bi rekel, da sem na oder dal kakšnih dvajset odstotkov vsega, kar bi lahko povedal. Stvari je za en konkreten in zelo zanimiv roman.

Besedilo skuša zadeve simbolično združevati. Njegove pesmi, njegova besedila, vse se prepleta v tem dramskem delu, ki predvsem kaže na to, da so stvari na nek način ves čas enake. Borili so se za pravice, ki jih zdaj po koščkih izgubljamo.

Na koncu se Tone obrne proti nam. Ali bomo tudi mi zmogli svojo borbo? Ali bomo na koncu izgubili vse, pravice, svobodo in tudi svet sam, ker smo preveč radi buljili v zaslone, da bi opazili, da se kuhamo v vreli vodi?

Tone Čufar je bil pionir novega sveta. Seveda je bil v svojih prepričanjih ideološki. Ampak v srcu je bil čist. Želel je le boljši svet za vse. Moje besedilo je poklon temu Tonetu, ki je postal Čufar.

Rok Sanda,

pisatelj

### Režiserjeva zadnja

Na začetku vsakega projekta dam igralcem in vsem ostalim sodelujočim vedeti, da avtor besedila ni vedel nič, ko je pisal, oziroma se je vsaj pri svojem delu pogosto zmotil. To je seveda normalen režijski pristop, ampak je ponavadi malo presenetljiv, ko pride iz ust avtorja besedila.

Zelo pogosto namreč na oder postavljam lastna besedila. Pri tem delu moram zelo hitro z igralci in vsemi drugimi ustvarjalci vzpostaviti en tak sodelujoč odnos. Avtor besedila je svoje delo končal, zdaj bomo pa mi skupaj te besede, ki jih je seveda on skrbno zlagal na papir, obračali po svoje, da dobimo tisto, kar bo na odru zaživelo.

Gledališče je namreč predvsem umetnost sodelovanja. Režiser je samo tisti, ki skuša ves ta ustvarjalni kaos usmerjati, ga ostriti in čistiti za občinstvo.

Seveda se na koncu, frajer kakršen je, pod vse skupaj podpiše kot avtor. Če je tekst tudi napisal, je včasih naveden celo na dveh mestih. Ampak to ne pomeni, da je on ustvaril ta izdelek. Predstava Pionir novega sveta je plod skupnega dela vseh, ki so navedeni med ekipo, in tudi vseh, ki so te ustvarjalce podpirali doma (to bolezensko stanje, ki se mu reče teater, brez nege na domu ne bi preživelo. Hvala vam vsem!).

Niso mi vse moje režije enako ljube. Ta je nekaj posebnega in si zasluži mesto nekje na vrhu. Predvsem zaradi ekipe, ki res diha gledališče. Takšen odnos, kot ga ima jeseniška ekipa, je težko najti. Vsaka minuta, ki sem jo preživel v Gledališču Toneta Čufarja, mi je bila ljuba.

Pa naj bo dovolj te sentimentalnosti. Še nekaj besed o sami režiji. Skušal sem biti zvest namenu, ki ga je imel avtor besedila. Želel sem ustvariti ljubezensko pismo velikemu človeku in mu pokloniti en izdelek, ki bo vreden njegovega imena.

Pionir novega sveta je delo, ki skuša zabrisati meje med obdobji. Začne se nekje v letu 1925, konča v letu 1942, vendar so letnice nepomembne. Predstava nas popelje na izkušnjo, ki drvi iz prizora v prizor skozi življenje Toneta Čufarja, tja v neizogibno. Če še niste vedeli, vam lahko pokvarim konec kar tukaj: Tone Čufar namreč umre. Klavrna je njegova smrt, žalostno neherojska, tragično prazna vseh fanfar. Morda mu zato postavljamo spomenik za spomenikom? Ker na njegovem pogrebu ni bilo nikogar.

Tone, v imenu vseh, ki smo prišli za teboj, hvala za tvoj boj. Mi ga bomo nadaljevali. Tvoji potomci, novega sveta pionirji.

Rok Sanda,

režiser