za Modri abonma in izven
Velika dvorana
Cena vstopnice: 15 € odrasli, 12 € upokojenci, 10 € študentje in dijaki, 8 € abonenti Zelenega abonmaja
V življenju se nenehno soočamo s takšnimi in drugačnimi krizami – osebnimi, poklicnimi, socialnimi, političnimi, begunskimi, zdravstvenimi, bivanjskimi itn. Za njimi pa preži nemara največja v zgodovini človeštva – okoljska. Po svojem bistvu je radikalno bivanjska, vendar ji kljub temu še vedno posvečamo premalo pozornosti, energijo pa raje izgubljamo za reševanje drugih, vedno novih kriz in skušamo zgolj ohranjati trenutno stanje. Ob tem pozabljamo, da je kriza izredni čas, čas, ko na videz nemogoče ideje postanejo mogoče. Toda katere ideje? Tiste, ki bi ljudem omogočile večjo varnost, zdravje in blaginjo, ali one, namenjene nadaljnjemu bogatenju že tako nepredstavljivo bogatih? V Krizah se je Žiga Divjak z ekipo posvetil tem vprašanjem, ob čemer bo posebno pozornost namenil človekovi zmožnosti za sodelovanje in potrebi, da svet narave znova odkrijemo ne le kot vir, temveč kot enakovrednega partnerja.
Po motivih knjig Manj je več Jasona Hickla in Goba na koncu sveta Anne Lowenhaupt Tsing
Režija: Žiga Divjak
Zasedba: Sara Dirnbek, Iztok Drabik Jug, Klemen Kovačič, Draga Potočnjak, Katarina Stegnar, Vito Weis, Gregor Zorc, Blaž Šef
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, Maska Ljubljana, Bitef (Beograd) in Zadruga Domino (Zagreb)
Koprodukcija je del evropskega projekta ACT: Art, Climate, Transition, ki se ukvarja s povezovanjem umetnosti in aktivizma z ekologijo in pravičnim prehodom.
Foto: Matej Povše
Organizator: Kulturni dom Krško
Ustvarjalci
Dramaturgija: Goran Injac
Scenografija: Igor Vasiljev
Kostumografija: Tina Pavlović
Glasba in oblikovanje zvoka: Blaž Gracar
Oblikovanje svetlobe: David Orešič
Snemanje besedila in obdelava posnetka: Silvo Zupančič
Prevod delovnega gradiva v slovenščino: Tina Malič
Lektorica (slovenska različica): Mateja Dermelj
Lektorica (angleška različica): Nataša Hirci
Producentka: Tina Dobnik
Kritike
Krize so gledališki esej, ki s pomočjo vzdržljivosti ter detajlov izriše srhljivo podobo sveta in ta skače iz krize v krizo, globlje in globlje vanje. […] Nenehno bombandiranje s tovrstnimi naslovi o tej ali tisti krizi le poglablja otopelost in distanco med posamezniki v družbi. Medtem pa Krize gradijo mostove med ljudmi. […] Dvorano sem razmišljujoč o svoji poziciji v svetu zapustila objeta v optimističen občutek skupnosti, ki ji je mar. Krize niso niti pridigarska predstava niti dokumentarna predstava. Krize so neposredno precizen in angažiran premislek kapitalizma in njegovih jezdecev apokalipse. Krize premišljujejo, raziskujejo, tečejo, združujejo in se nenazadnje ustavijo ter ozrejo po rešitvi.
(Mojca Podlesek, Koridor, 12. november 2022)
Na dušeče beli oder Nove pošte, ki ga krasi le minimalistična scenografija v obliki trofej redkih eksotičnih bitij jutrišnjega dne – dreves –, drug za drugim počasi prikapljajo goli člani igralske zasedbe. Na hitro se oblečejo v uniformo slehernika, ki ga predstavljajo – tu so denimo hitri poštar, počitniški oče, poslovnež s kravato, gospodinja z vrečkami, zapita karieristka in gradbeni delavec –, ter začnejo urno tekati na mestu. Sedem nemih tekačev, obloženih s kupi težke prtljage, simbolizira kapitalistično družbo, ki v naglici drvi proti temu, kar jo pravzaprav ubija: proti rasti. […] Čeprav Hicklova teoretska študija nima očitnega potenciala za dramsko predelavo, je Divjak že dvakrat uspešno našel način, kako prek gledališča zagovarjati koncept 'odrasti' (angl. degrowth), o katerem piše Hickel.
(Gregor Kocijančič, Mladina, 11. november 2022)
Glas predstavo loči od performativnega akta, saj s svojo pripovedjo izpeljuje zgodbo človeštva in nas spomni na dokumentarni format uprizoritve. Predvsem pa se z izčiščenim, nemetaforičnim, racionalnim in s kavzalnologičnim sosledjem zoperstavi trenutni časovno-prostorski konstelaciji na odru. Singularnost telesa pred nami dobiva občost skozi besedno pripoved o zgodovini kapitalizma, ki gre z roko v roki z zgodovino kolonializma, posledično akumulacijo kapitala znotraj elit in njegovo ideološko razsežnostjo. Na ta način se predstava na estetski ravni izkaže za popolnoma gledališko izkušnjo, ki pa istočasno zavzame izobraževalno, če ne celo agitatorsko funkcijo. Ta v občinstvu poleg izkustvenega aparata vključi še aktivno vlogo človeka kot političnega subjekta. Krize so odtis sodobnosti prav s tem, ko s svojo množico citatov vzpostavljajo izjemno veliko pripovednih slojev, ki se plastijo na raznoraznih metaravneh, predstava pa se s tem spretno izmika nevarnosti, da bi zapadla v moraliziranje.
