Vrhunec

»Tako kot živali se tudi ljudje rodimo, živimo in umremo, ne da bi za seboj pustili sled, ki bi bila kaj večja od najmanjše marjetice sredi polja. Radosti in bolečine, uspehi in spodrsljaji so del virtualnega zaznavanja, del sedanjosti, ki obstaja zgolj v našem spominu. Leta 1996 se je na naslovnicah časopisov znašlo na tisoče zgodb – zgodb, ki so danes pozabljene in bodo jutri še bolj. Mnogi, ki so se takrat rodili ali živeli, so še vedno med nami. Od velike večine tistih, katerih srca so nehala biti, pa ni ostalo nič: le ime na nagrobnem kamnu ali pa v starem časopisu na podstrešju. Radosti sedanjosti, tiste najbolj intenzivne, nam pomagajo pozabiti to brezkončno praznino. Zdravilo zanjo je ekstaza, pa naj bo konstruktivna ali destruktivna. Ljubezen, vojna, umetnost, šport, ples … dajejo smisel našemu kratkemu bivanju na zemlji. Od vseh teh distrakcij pa me je od nekdaj najbolj osrečeval ples. In če je to pomenilo, da moram narediti film, se mi je zdelo vznemirljivo, da ga posnamem po resnični zgodbi iz časopisov ter s plesalci, katerih talent me navdušuje. Ta projekt mi je omogočil, da na platnu znova prikažem del svojih sanj in nočnih mor. /…/ Od nekdaj so me privlačile situacije, v katerih nenadoma izbruhneta kaos in anarhija, pa naj gre za ulične pretepe, šamanske seanse s psihotropnimi snovmi ali pa zabave, na katerih ljudje pod vplivom alkohola kolektivno izgubijo nadzor. Enako velja za moja snemanja. Najbolj uživam, ko ničesar ne pripravim ali napišem vnaprej ter pustim, da se stvari razvijajo neposredno pred mojimi očmi, kot pri dokumentarcu. In ko nastopi kaos, sem še toliko bolj srečen, saj vem, da bodo nastale močne podobe, ki bodo blizu resničnosti in ne gledališču. /…/ Hvala vsem, ki so nas naredili in ki jih ni več med nami. Naj se zabava prične!«

– Gaspar Noé