Nepričakovani zmagovalec lanskega festivala v Cannesu je brutalen žanrski izdelek, ki pod kromirano površino skriva nežno zgodbo o brezpogojni ljubezni. Film podpisuje Julie Ducournau, režiserka šokerja Surovo.
Titan: kovina, izjemno odporna proti vročini in koroziji, z visoko natezno trdnostjo, zaradi izrazite biokompatibilnosti jo pogosto uporabljajo pri izdelavi medicinskih protez.
Po seriji nepojasnjenih zločinov se oče ponovno sreča s sinom, ki je izginil pred desetimi leti.
Iz prve roke
»[Pri oblikovanju scenarija] sem se močno oprla na lik Vincenta in njegovo fantazijo: idejo, da lahko z lažjo prikličeš ljubezen in človečnost. Hotela sem posneti film, ki bi se zaradi nasilja sprva morda zdel ‘nevreden ljubezni’, a bi se potem na like globoko navezali in na koncu film doživeli kot pravo ljubezensko zgodbo – ali bolje: zgodbo o rojstvu ljubezni.«
– Julia Ducournau
Portret avtorice
Julia Ducournau je študirala na Sorboni in diplomirala iz scenaristike na filmski šoli La Fémis. Mednarodno pozornost je pritegnila leta 2011, ko se je njen kratkometražec Junior uvrstil v sekcijo Teden kritike festivala v Cannesu in prejel nagrado občinstva na festivalu Premiers Plans v Angersu. Leta 2016 je filmsko javnost pretresla s celovečernim prvencem Surovo (Grave), kanibalsko zgodbo o odraščanju, ki ji je prinesla nagrado FIPRESCI v canski sekciji Teden kritike. Film je bil nato prikazan in nagrajen na številnih mednarodnih festivalih (Toronto, Sundance, Sitges), avtorica pa je z njim osebno obiskala tudi ljubljanski Liffe. Lani je žirija festivala v Cannesu pod predsedstvom Spika Leeja presenetila z odločitvijo, da zlato palmo podeli režiserkinemu drugemu celovečercu, kontroverznemu žanrskemu ekscesu Titan. Julia Ducournau je tako postala druga ženska v zgodovini festivala, ki je prejela prestižno nagrado.
Kritike
»Visceralen, silovit in izrazito feminističen film, ki bi ga morali odkrivati s čim manj vnaprejšnjih informacij.«
– Cyprien Caddeo, L’Humanité
»Julia Ducournau v svojem drugem celovečercu pošlje k vragu vse – konvencije, dober okus, verodostojnost in spodobnost –, da bi z vso silovitostjo razvila film, ki ni podoben nobenemu drugemu, ali bolje rečeno: film, ki je podoben mnogim drugim, a nikoli združenim na tak način.«
– Jacky Goldberg, Les Inrockuptibles
»Lahko mu kar nehamo želeti dolgo življenje: novo meso prav lepo uspeva, naselilo se je v izprijene titanove možgane Julie Ducournau in zdaj mezi iz vsakega kadra njenega bizarno lepega, sočutno kvirovskega drugega celovečerca, prodirajoč v vaše odprtine, da bi koloniziralo vaše najbolj divje in begajoče nočne more, pa tudi tiste vrste seksualnih sanj, za katere bi bilo najbolje, da jih nikoli ne priznate. Titan, ki prihaja po režiserkinem senzacionalnem prvencu Surovo, je kakšnih sedem grozljivk in ena nenavadno nežna romanca med staršem in otrokom, vse skupaj spajkano v stroj, od vrha do tal poslikan s plameni: film je tako poln osupljivih idej, pomenljivih elips, transgresivnih obratov in absurdnih domislic, da bi morala po vsej logiki nastati od boga prekleta zmešnjava. A čeprav je bog ta film skoraj zagotovo preklel, tu tako ali tako ne bi imel česa iskati. Režiserkin pristop je ravno tako čist, kot so njene teme profane: /…/ Titan je čudovito gledati, poslušati, ga fetišizirati in mu pustiti, da te obsede.«
– Jessica Kiang, The Playlist
