Prvenec Laure Samani, obarvan z magičnim realizmom in postavljen na kruto furlansko podeželje z začetka 20. stoletja, je svetovno premiero doživel v prestižni sekciji Teden kritike v Cannesu, s Festivala slovenskega filma pa odnesel vesni za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in fotografijo.
Zgodba
Nekega zimskega dne na začetku 20. stoletja v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje v predpeklu, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zaboj s hčerkinim trupelcem in se poda na dolgo, upanja polno pot proti čudežnemu kraju …
Iz prve roke
»Če stvari nimajo imena, ne obstajajo. Agata je junakinja, ki se zoperstavi ustaljenemu redu svojega časa. Zapovedim družbe se upre v imenu nenapisanega zakona, ki je veliko bolj skrivnosten in nedoumljiv: absolutna ljubezen. Njena neizmerna želja je, da bi hčerki dala ime in jo spustila od sebe, ko postaneta dve ločeni bitji. Agatino potovanje v svetišče je postopno spuščanje v podzemlje, pot, ki jo pripelje do presenetljivega odkritja, da je meja med življenjem in smrtjo, resničnostjo in magijo zelo tanka in nejasna. /…/ Film sem umestila v svojo domovino, /…/ a mislim, da so zgodbe povsod enake. Snemala sem kronološko in tako prepotovala isto pot kot Agata – od lagune Caorleja in Bibioneja do karnijskih in trbiških gora. Film je rasel z nami in mi z njim. Med iskanjem krajev sem spoznala ljudi, ki so postali liki v filmu, ali pa morda obratno, enega pač ne moreš ločiti od drugega. Skoraj vso igralsko zasedbo sestavljajo ljudje, ki niso še nikoli igrali, včasih nastopijo kar cele družine. Tudi zato sem se – poleg želje po obuditvi jezikovne resnice tistega časa – odločila snemati v beneškem in furlanskem narečju, /…/ saj sem hotela ljudem omogočiti čim bolj naravno izražanje. Proces vsiljevanja standardizirane italijanščine, ki se je začel v drugi polovici 19. stoletja in se nadaljeval v času fašizma – politična operacija za vzpostavitev nadzora nad ozemljem in vzrok za veliko kulturno osiromašenje –, na srečo ni uspel povsem uničiti raznolikosti narečij. Zame je narečje dragocena in pogosto ganljiva obogatitev: v furlanščini na primer otroku rečejo ‘frut’, ker je otrok pač plod svojih staršev. /…/ V filmu Telesce boga ne bomo našli v čudežih ali molitvah, pa tudi ne v dogmi, ki posmrtno življenje deli na raj, pekel in predpekel. Bog je nekje drugje: v Linceju, ki ne verjame v nič in se ga zato izhodiščna ideja o čudežu ne dotakne; v Agati, ki uporabi svojo jezo, da bi znova začrtala meje mogočega; in v odnosu med tema dvema osamljenima življenjema, ki vsaj za trenutek postaneta manj boleči. /…/ Upam, da bo film ustvaril prostor za nadaljnjo izmenjavo mnenj, brez utvar, da je mogoče najti absolutne odgovore, in da bomo lahko skupaj živeli v dvomu.«
– Laura Samani
Portret avtorice
Laura Samani se je rodila leta 1989 v Trstu. Po diplomi iz filozofije in književnosti na Univerzi v Pizi je študirala režijo v rimskem Centro sperimentale di cinematografia. Njen diplomski kratkometražec La santa che dorme je bil premierno prikazan leta 2016 v programu Cinéfondation filmskega festivala v Cannesu, kasneje pa prejel številne mednarodne nagrade. Telesce je režiserkin prvi celovečerec.
Kritike
»Telesce Laure Samani ima v sebi čarobnost kratke zgodbe Itala Calvina. Gre za ljudsko pripoved, ki pa privzame značaj vesterna, ko si Agata oprta malo krsto in se odpravi na epsko potovanje v gore na severu. In to še zdaleč ni zadnji odmev Sergia Corbuccija, ki ga bomo opazili. /…/ Laura Samani je s Telescem ustvarila delo velike zrelosti in moči. Film govori o osebni žalosti, ki postopoma, korak za korakom, dobiva mitsko razsežnost. Pred nami je velik talent, na katerega velja biti pozoren.«
– John Bleasdale, CineVue
»Glavni igralki poskrbita za močna in nadvse prepričljiva igralska nastopa, medtem ko Ličnove posnetke iz roke zaznamujeta groba lepota ter neposrednost, ki odraža pokrajino in odsotnost sodobnih pritiklin v zgodbi. To je neodvisno filmsko ustvarjanje v svoji najbolj drzni, domiselni in filozofsko ambiciozni obliki; film, ki premošča prepad med materialnim in duhovnim.«
– Diana Sanchez, Mednarodni filmski festival v Torontu
»V vse bolj sterilnem svetu italijanske kinematografije si Laura Samani upa razmišljati o telesu, pa naj bo živo in utripajoče ali mrtvo. /…/ Mar ni v svetu, ki vse bolj izgublja stik s snovnim, ena od nalog filmske umetnosti ohraniti /…/ nujnost pogleda, morda edini možni odziv na težnje sodobnosti? Telesce se ne ustraši temnih noči, ne boji se soočiti s predorom, iz katerega še nihče ni prišel živ, pač pa pogumno kljubuje naturalizmu in postavi pod vprašaj domnevno objektivnost resničnosti. V vodnih globinah, le hip pred mrzlo smrtjo, Laura Samani še uspe najti toplino človeka, ki je vse svoje žalovanje preživel v sanjah. Tam doli, spogledujoč se z Vigojevim onirizmom, režiserka znova najde življenje in s tem tudi film.«
– Raffaele Meale, Quinlan
