Odkritosrčna zgodba o deklici Romy in njeni babici prinaša otroški pogled na starost in bolezen, ob tem pa nas nežno spomni, zakaj je povezanost med generacijami neprecenljiva.
Romy živi sama z mamo, ki po novem dela vse do večera. Deklica tako popoldneve preživlja pri babici Stine, ki še vedno sama vodi svoj frizerski salon. Z njim je polno zaposlena in za Romy nima veliko časa. Nekega dne babica kupi novo blagajno, saj se zadnje čase kar naprej moti pri seštevanju. A uporaba nove blagajne ji ne gre najbolje od rok, zato ji na pomoč priskoči Romy. Kmalu ji pomaga tudi pri pospravljanju, kuhanju kave in drugih malih frizerskih opravkih. Njuno druženje zdaj postane nadvse zabavno in obema v veliko veselje. A babica postaja čedalje bolj zmedena, izgublja in pozablja stvari. Po nekaj nenavadnih nezgodah jo končno odpeljejo k zdravniku, kjer ji diagnosticirajo Alzheimerjevo bolezen. Babičino življenje se čez noč obrne na glavo, Romy pa se odloči, da ji bo pomagala, ne glede na vse.
zgodba
Romy živi sama z mamo, ki po novem dela vse do večera. Deklica tako popoldneve preživlja pri babici Stine, ki še vedno sama vodi svoj frizerski salon. Z njim je polno zaposlena in za Romy nima ne časa, ne potrpljenja. Nekega dne babica kupi novo blagajno, saj se zadnje čase kar naprej moti pri seštevanju. A uporaba nove blagajne ji ne gre najbolje od rok, zato ji na pomoč priskoči Romy. Kmalu ji pomaga tudi pri pospravljanju, kuhanju kave in drugih malih frizerskih opravkih. Njuno druženje zdaj postane nadvse zabavno in obema v veliko veselje. Skupno delo babico in vnukinjo zbliža. A babica postaja čedalje bolj zmedena, izgublja in pozablja stvari. Po več drobnih nezgodah jo končno odpeljejo k zdravniku, kjer ji diagnosticirajo Alzheimerjevo bolezen. Babičino življenje se čez noč obrne na glavo, Romy pa se odloči, da ji bo pomagala, ne glede na vse.
Topel film, posnet po istoimenski literarni predlogi Tamare Bos (scenaristka filmov Navihani Bram, Učitelj Žaba in Mali volkodlak Dolfi) se starosti loteva na nežen, a hkrati realističen način skozi pogled desetletne deklice.
o avtorici
Mischa Kamp je diplomirala iz scenaristike in režije na Nizozemski akademiji za film in televizijo v Amsterdamu. Najprej je ustvarila več kratkih igranih, dokumentarnih in animiranih filmov ter serij, nato pa leta 2005 režirala svoj prvi celovečerec Winky’s Horse, ki je bil umeščen tudi na filmski festival Berlinale. Je avtorica več filmov za otroke in mlade, za katere je prejela številne mednarodne nagrade. Salon pri Romy je njen zadnji celovečerni film.
iz prve roke
»To je preprosta, a čudovito domača in univerzalna zgodba za mlade in stare. Skozi oči pogumnega dekletca spremljamo vpliv babičine bolezni na vso družino. Ob koncu Romy spozna, da nič več ni tako, kot je bilo. Pa vendarle, nova situacija privede do ponovnega dialoga med njenima staršema in vsi nekoliko bolje razumejo drug drugega. Romy to občuti kot zmago, saj ji starši končno namenjajo več pozornosti. Ne nazadnje pa resnično spozna babico, s katero si deli številne srečne in prav posebne trenutke.«
»Alzheimerjeva bolezen je zelo pogosta. /…/ Zaradi staranja prebivalstva pa bo v prihodnosti prisotna še bolj. Kljub temu je Alzheimerjeva bolezen še vedno tabu in prav zato je pomembno, da smo v filmu o njej spregovorili. Ljudje se bolezni sramujejo, strah jih je, da jih bodo imeli ‘za nore’. S pogovorom in razbijanjem tabujev bodo ljudje lažje sprejeli bolezen in veliko jih bo zaradi tega manj osamljenih. Vse to je del življenja!«
– Mischa Kamp, režiserka
»Ko je moja babica začela kazati prve simptome zgodnje demence, se je izkazalo, da sem situacijo doživljala zelo drugače kot moja mama. V istem času je v naši soseski starejša gospa vodila svoj frizerski salon. Vsak dan po šoli jo je obiskala majhna deklica. Povezava teh dveh utrinkov je v moji domišljiji ustvarila povsem nov ženski univerzum.«
– Tamara Bos, scenaristka in avtorica knjige
kritike
»Film s človeškostjo zapolnjuje vrzel med različnimi generacijami in družbenimi okolji. Odlični so tako režiserka kot igralci; medtem ko nam prva z do potankosti izpopolnjenimi kadri izriše odnose med liki, nam drugi njihov notranji svet izražajo z očmi in telesno govorico. Mischa Kamp je izkazala neverjetno zmožnost posredovanja ne tako zelo lahke zgodbe brez uporabe besedne razlage.«
– žirija Evropskega združenja za otroški in mladinski film (ECFA)
