Pronicljiv uvid v mehanizem globalne stanovanjske krize odgovarja na vprašanje, zakaj si kar naenkrat ne moremo več privoščiti življenja v lastnem mestu, kdo našim skupnostim krade dušo in kaj lahko storimo, da si mesto priborimo nazaj.
Na začetku filma lastnik kavarne v Torontu pove: najhujša stvar, ki lahko doleti tvojo sosesko, je odprtje trgovine z vintage oblačili. Kmalu bodo sledili trendovske restavracije in bari – in ne bo trajalo dolgo, ko bodo ulice preplavili turisti. Vsako drugo stanovanje bo na Airbnbju, in še preden se boš zavedel, bo tvoja soseska podlegla gentrifikaciji. Saskia Sassen pa nemudoma doda: ko bi šlo le za gentrifikacijo …
Stanovanje je za večino izmed nas prostor, ki ga skušamo spremeniti v dom. Investicijske družbe pa v nepremičnini vidijo priložnost za dober – in hiter – zaslužek. Strokovnjaki to imenujejo »financializacija« stanovanjskega trga. A med stanovanjem kot tržnim blagom in zlatom kot tržnim blagom je velika razlika. »Zlato ni človekova pravica, medtem ko stanovanje je,« pravi Leilani Farha, poročevalka Združenih narodov za pravico do ustreznega bivališča.Investitorjev ne zanimajo ljudje, ki prebivajo v njihovih močno precenjenih stanovanjih, še manj pa se zmenijo za vplive svojih investicij na urbano okolje. Njihova glavna (ali pa edina) skrb je tržna vrednost nepremičnine. Ti anonimni lastniki stanovanj, ki najpogosteje ostajajo prazna, naglo spreminjajo naša mesta v kraje, kjer ni mogoče živeti.
Pronicljiv uvid v mehanizem globalne stanovanjske krize odgovarja na vprašanje, zakaj si kar naenkrat ne moremo več privoščiti življenja v lastnem mestu, kdo našim skupnostim krade dušo in kaj lahko storimo, da si mesto priborimo nazaj.
Iz prve roke
»V moji barviti, priseljenski četrti v Malmöju na Švedskem je bilo od nekdaj slišati besedo gentrifikacija. Pred dvajsetimi leti sem ustanovil skupino, ki je hotela novo in boljšo šolo, varnejše ulice, nič več kriminala, nič injekcijskih igel na otroških igriščih. Kmalu sem ugotovil, da so naša prizadevanja spodbujala gentrifikacijo. Ko smo se mi, skupina uspešnih družin, odločili ostati, so se cene nepremičnin dvignile. Kljub temu hočem verjeti, da so ljudje, ki bi radi naredili svoj del mesta boljši in varnejši, pozitivna sila v družbi. /…/ Pritisk govori o mestih, ki ne delujejo več v korist svojih prebivalcev. /…/ Mesta postajajo vse bolj podobna letališčem. /…/ Trgovska ponudba nima lokalnega značaja. Rojeva se nov tip mesta, ki ubija staro mesto. Za vse nas pa to seveda pomeni, da nam je vedno težje kupiti stanovanje. Mesto je vse manj v lasti meščanov. Pred petdesetimi leti je bilo sedemdeset odstotkov hiš v lasti ljudi, ki so v njih živeli. /…/ Zdaj smo mogoče na petdesetih odstotkih. /…/ Preostanek mesta je v rokah finančnih institucij in drugih finančnih igralcev. Če se trg sesuje, se fantje, ki ustvarjajo vse te kupčije, ugreznejo v zemljo. Svoj zaslužek so že ustvarili. To je tisto, kar Saskia Sassen primerja z rudarjenjem. Ko ti fantje počrpajo denar, odidejo; preprosto gredo naprej in vašo sosesko pustijo oropano vseh virov. To je zelo agresiven proces. /…/ V filmu Kolesa in avtomobili, skupaj na cesti je kolo služilo kot orodje za ustvarjanje romantike, nekaj, s čimer sem filmu narisal nasmeh na obraz. Tudi zdaj sem moral najti nekaj, kar bi služilo kot kontrapunkt Blackstonu, in takoj sem pomislil na skupnost. Podobe skupnosti ustvarijo tisti mali nasmeh, tisti drobec upanja.«
– Fredrik Gertten
