Pretresljiva in čudovito posneta zgodba o dveh mladih ženskah, ki iščeta smisel in upanje v ruševinah povojnega Leningrada.
Zgodba
1945, Leningrad. Vojna je opustošila mesto, porušila hiše in prebivalcem pustila globoke rane, tako duševne kot telesne. Čeprav je eno najhujših obleganj v zgodovini končano, se bitka življenja in smrti nadaljuje. Ija, sestra v vojaški bolnišnici, in Maša, ki se je ravnokar vrnila z bojišča, skušata med razvalinami na novo zgraditi svoji življenji.
Pretresljiva in čudovito posneta zgodba o dveh mladih ženskah, ki iščeta smisel in upanje v ruševinah povojnega Leningrada. Film, svobodno prirejen po knjigi Vojna nima ženskega obraza, je mlademu ruskemu režiserju Kantemirju Balagovu (Bližina) prinesel nagrado za najboljšo režijo v sklopu Posebni pogled v Cannesu, vodomca na zadnjem Liffu, uvrstil pa se je tudi v ožji izbor za oskarja v kategoriji najboljši mednarodni celovečerec.
Iz prve roke
»Prekla je moj drugi celovečerni film. Zame je bilo zelo pomembno, da se zgodba dogaja leta 1945. Moji junakinji je razdejala strašna vojna – tako kot mesto, v katerem živita. Leningrad je pretrpel eno najhujših obleganj v zgodovini vojskovanja. Zgodba pripoveduje o teh dveh ženskah ter o ljudeh, ki jih srečata v Leningradu, o ovirah, ki jih morata premagati, pa tudi o tem, kako z njima ravna družba. Vojna ju je duševno pohabila in kar nekaj časa bo trajalo, da se bosta spet naučili živeti normalno življenje.
Zanimajo me usode žensk, predvsem tistih, ki so se bojevale v drugi svetovni vojni. Sodeč po podatkih je bila to vojna z največjim številom ženskih udeleženk. Kot umetnik bi rad našel odgovor na vprašanje: kaj se z osebo, ki naj bi dajala življenje, zgodi po tistem, ko je občutila grozote vojne? /…/ Moj glavni navdih je bila knjiga Vojna nima ženskega obraza Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič. Knjiga mi je odprla povsem nov svet. Spoznal sem, kako malo sem vedel o vojni in o vlogi žensk v njej. /…/ Posledice vojne čutimo v prostorih, kjer se zgodba odvija, v barvni paleti filma in – kar je najpomembnejše – v usodah naših junakinj. Pomembno se mi je zdelo, da posledice vojne pokažem na človeških obrazih, očeh in telesih, ne le na zapuščenih in uničenih zgradbah. Beseda prekla na prvi pogled opisuje telesne lastnosti in videz naše glavne junakinje Ije, ki je zelo visoka ženska. A mislim, da film bolj govori o okornosti, s katero liki izražajo čustva – nerodni so, po vojni se učijo znova živeti, in to je zanje zelo težko. /…/ [Navdihujejo me filmi] Pesti v žepu Marca Bellocchia, Moj prijatelj Ivan Lapšin Alexeja Germana, Letijo žerjavi Mihaila Kalatozova, Rosetta bratov Dardenne, Do zadnjega diha Jean-Luca Godarda, Rim, odprto mesto Roberta Rossellinija, Rocco in njegovi bratje Luchina Viscontija in vsa dela Marcela Carnéja. «– Kantemir Balagov
Portret avtorja
Kantemir Balagov se je rodil leta 1991 v Nalčiku na severu Kavkaza. Svoj prvi celovečerec Bližina (Tesnota, 2017) je posnel pod mentorstvom Aleksandra Sokurova in zanj prejel nagrado FIPRESCI v programu Posebni pogled festivala v Cannesu. Dve leti pozneje je bil tam premierno prikazan in nagrajen tudi režiserjev drugi celovečerni film Prekla.
