Plimovanje

Kitajska, 2001–2023. Qiaoqiao potuje po vse bolj neprepoznavni državi, da bi našla svojega davno izgubljenega ljubimca Bina.

Iz prve roke
»Od leta 2001 sem pogosto obiskoval Datong in ga snemal z različnimi kamerami. Datong je bil nekoč znan kot rudarsko mesto, a ko sem začel tam preživljati čas, so bili rudniki že precej izčrpani, cene premoga pa so padale. Toda kitajsko gospodarstvo se je hitro odpiralo in povsod, kamor sem pogledal, je bilo opaziti novo vitalnost.
S kamero sem ujel pojoče množice. Vrtel sem se s plesalci. Mladim sem sledil na njihove priljubljene kraje. Kamera v moji roki je prekipevala od neznanih užitkov …
V naslednjih dvajsetih letih sem nekatere izmed teh ljudi občasno spremljal. Sledil sem jim od Treh sotesk na reki Jangce do Zhuhaija na skrajnem jugu, od severovzhoda pa do jugozahoda Kitajske. Medtem ko so se starali, so se razvijale tudi kamere, ki sem jih uporabljal /…/.
V svoji montažni sobi sem pogosto pregledoval gradivo, ki sem ga posnel skozi leta. Bolj ko sem čutil, da čas, ki ga beleži, izginja, bolj oddaljene so se zdele podobe. Lepi trenutki iz preteklosti so postajali skoraj podobni sanjam.
Ves ta čas sem v gradivu iskal skrite povezave. Šele leta 2022, med lockdownom, sem začutil, da se zgodbe začenjajo sestavljati. Presenetilo me je, da posnetki niso razkrivali linearnega, vzročno-posledičnega vzorca. V resnici je šlo za bolj zapleteno razmerje, podobno tistemu iz kvantne fizike, kjer na potek življenja vplivajo spremenljivi dejavniki, ki jih je težko natančno določiti. Prikazani generaciji sem dal ime, ko sem izbral kitajski naslov filma. ‘Feng liu yi dai’ bi lahko prevedli kot ‘Tavajoča generacija’, vendar ima izraz Feng liu (dobesedno ‘Veter in valovi’) tudi močno romantično konotacijo. Kamera je ujela stvari, za katere smo mislili, da smo jih pozabili – a prav te stvari so iz nas naredile ljudi, kakršni smo danes . /…/
Film zajema precej dolgo časovno obdobje in lahko ga razumemo kot kroniko sodobne Kitajske. Šele ko se ozremo nazaj, spoznamo, koliko je bilo v zadnjih dvajsetih letih pozabljenega; toda najbolj so zbledeli zvoki. Če si želimo na primer predstavljati dinastijo Tang pred več kot tisoč leti, si lahko ogledamo ohranjene stavbe in slike, nespremenjene gore, reke, jezera in morja, ter si pred oči prikličemo takratno življenje. Težko pa si je zamisliti zvoke dinastije Tang – medtem ko danes lahko glasbo prenašamo v naslednje rodove. Pesmi iz različnih obdobij nas odpeljejo v svoj čas, kot nekakšna šifra ali ključ za odklepanje preteklosti.«
– Jia Zhangke

Kritike
»Časovni okvir več desetletij in motiv Zhao Tao v iskanju moškega, ki je zapustil mesto, nista v režiserjevi filmografiji nič novega. A s sestavljanjem zgodbe iz neuporabljenih posnetkov iz lastnih filmov (vsaj večinoma – zadnji del nov) je Jia našel sugestiven način, kako pobrskati po preteklosti ter gradivo, nastalo v četrt stoletja filmskega ustvarjanja, preurediti v tavajoč, z glasbo prežet razmislek o hitro spreminjajoči se sodobni Kitajski. Plimovanje je hkrati družbena zgodovina, povzetek Jiajeve kariere in – kar je najbolj ganljivo – intimen, kumulativen portret, ki v slogu Fantovskih let (Boyhood) spremlja režiserjevo ženo in pogosto zvezdo njegovih filmov, medtem ko se stara v realnem času.«
– Samuel Wigley, Sight & Sound

»Jiajev tvegani eksperiment je tako nerazložljivo uspešen, da dvorano zapustimo z nenavadnim občutkom, da gre za delo, na katerega se je pripravljal vse življenje – kot bi bili vsi tisti opevani prejšnji filmi le zbiranje gradiva za tega. /…/ Kot trenutek transcendence na sredini režiserjeve kariere Plimovanje bolj kakor vaja v slogu deluje kot dejanje osvoboditve. Kitajski naslov filma Unknown Pleasures bi dobesedno lahko prevedli kot ‘Brez vseh omejitev’ – in po veličastnem delu globoke retrospekcije, kakršno je Plimovanje, se res zdi, da se lahko Jia končno svobodno obrne proti prihodnosti: vetrovi so se umirili, voda se je umaknila, plaža pa je videti kot kraj brezmejnih možnosti.«
– Jessica Kiang, Variety