Kontinental ’25

zgodba
Orsolya, sodna izvršiteljica v transilvanskem Cluju, mora izseliti moškega, ki si je uredil zasilno prebivališče v kleti zapuščene hiše. Stavbo nameravajo porušiti, da bi na njenem mestu zgradili butični hotel Kontinental. Toda Orsolyino na prvi pogled rutinsko opravilo pripelje do nepričakovanega dogodka … in globoke moralne krize.

iz prve roke
»Leta 2010 sem na neki spletni strani prebral zgodbo o ženski, ki je imela slabo vest, ker je morala nekoga deložirati. Zanimivo se mi je zdelo, kako so jo vsi okoli nje – njen mož in tudi novinar – skušali potolažiti z besedami: ‘Ne, ne, nisi ti kriva.’ Začutil sem nekakšno tragično-komično situacijo. /…/ Od tistega trenutka do danes, torej v približno petnajstih letih, so se razmere glede ekonomske neenakosti, gentrifikacije in nenadzorovanega nepremičninskega razvoja samo še poslabšale. /…/ Nenadoma se mi je zazdelo, da je prišel pravi čas, da to staro zgodbo spremenim v film. Toda še vedno nisem vedel, kako naj jo strukturiram. Potem pa sem nekega dne po naključju prebral neko teoretično besedilo o Rosselliniju ter si ponovno ogledal njegov film Evropa ’51. Pritegnila me je tema – ženska, ki jo razjeda občutek krivde in išče odrešitev. Opazil sem vzporednice z mojo zgodbo ter sklenil, da bom teme raziskal, vendar na način, ki bo manj metafizično tragičen in bolj zasidran v zelo sodobni mešanici komedije in drame – lahko bi rekli, da je Kontinental ’25 nekakšna karikatura Rossellinijevega filma.
In še en vpliv je bil, Hitchcockov Psiho. Film se začne z žrtvijo, nato pa se pozornost preusmeri na storilca. Sledil sem tej ideji: zgodba brezdomca preide v Orsolyino zgodbo. Ta sicer ni morilka, a na simboličen način čuti, da bi lahko bila sokriva, kot so v nekem smislu vsi okoli nje. Tako je film dobil obliko. /…/
Nekateri ljudje so zadovoljni sami s seboj, ker na družabnih omrežjih obsesivno objavljajo o Ukrajini ali Gazi, toda že petnajst minut kasneje delijo fotografijo svojega kosila ali prikupne mačke. Ne obsojam jih – tudi sam to počnem –, vendar se mi zdi, da je v teh protislovjih nekaj komičnega, nekakšna skoraj balzacovska ‘človeška komedija’. Kontinental ’25 ni toliko satira kot odsev absurdnosti in kompleksnosti človeških odzivov. /…/ To je zgodba o nekom, ki ima dobre namene, ki je dobrosrčen in načelen, a hkrati ujet v sistem. Večina izmed nas v svoji okolici kdaj opazi krivico, na primer brezdomca; počutimo se slabo, ampak potem gremo naprej. Morda prispevamo denar, da bi si pomirili vest, vendar vemo, da to ne bo prineslo pravih sprememb. V Romuniji so ti občutki še toliko močnejši zaradi zgodovine države. Po Ceaușescujevi diktaturi tranzicija ni potekala v smeri socialdemokratičnega modela, ampak smo prešli v neoliberalizem z minimalno socialno zaščito. Orsolyin občutek krivde odraža ta širši sistemski neuspeh. /…/
Cluj je poseben primer. Po eni strani velja za zgodbo o uspehu – njegova IT industrija cveti, število prebivalcev narašča, v primerjavi z drugimi romunskimi mesti pa velja za bolj moderno in civilizirano. Toda ta uspeh je s seboj prinesel gentrifikacijo in kaotičen urbanistični razvoj, zlasti v predmestju. /…/ Zgodbi o uspehu mesta sem želel postaviti nasproti zgodbe tistih, ki so ostali zadaj – poražencev v tem procesu gospodarske rasti. Moj film je protiutež triumfalni zgodbi o razvoju. /…/
Snemal sem z iphonom. /…/ Pokazati sem želel, da je film mogoče posneti z minimalnimi sredstvi. Šlo je za nekakšno vrnitev k osnovam kinematografije, k bratoma Lumière. Film smo posneli v desetih ali enajstih dneh, brez posebne osvetljave ali snemalne opreme, opirali smo se na dialoge in resnične lokacije. Bilo je osvobajajoče. To je tudi v skladu z Rossellinijevo idejo o snemanju s ‘skromnimi sredstvi’. Številni filmi o revščini ali družbenem nasilju so posneti z večmilijonskimi proračuni. Včasih zato pride do neskladja, jaz pa sem se želel temu upreti.«
– Radu Jude