Dvanajstletni deček Zain, ki odrašča v najhujši revščini in bedi bejrutskega sluma, se odloči tožiti starša, ker sta ga privedla v svet brez varnosti, ljubezni, prihodnosti in najbolj osnovnega dostojanstva. V svet, ki ga je oropal vseh pravic.
Libanonska režiserka Nadine Labaki je z naturščiki, ki na ulicah Bejruta živijo usode svojih likov, ustvarila presunljiv protestni krik zanemarjenih in zlorabljenih otrok, ki v družbi in pred zakonom niso le nevidni, temveč zanju ne obstajajo.
»Film vidim v prvi vrsti kot sredstvo za prevpraševanje sistema in svojih predstav o njem skozi podajanje lastnega pogleda na svet, v katerem se razvijam. Četudi v svojih filmih, zlasti Kafarnaumu, upodabljam pretresljivo, surovo realnost, mojo vero v moč filma preveva globok idealizem. Prepričana sem, da filmi, če že ne spremenijo stvari, lahko vsaj načnejo razpravo ali prisilijo ljudi k razmišljanju. Namesto da bi objokovala usodo otroka, ki sem ga videla na ulici, in se počutila še bolj nemočno, kot sem, sem želela svoj poklic uporabiti kot orožje. V upanju, da mi bo uspelo v življenju tega otroka kaj spremeniti, četudi samo ozavestiti ljudi o njegovi situaciji. Film je sprožila potreba, da razgalim skriti obraz Bejruta (in večine velikih mest), da se vtihotapim v vsakdanja življenja ljudi, za katere je brezupna beda kot neizbežna usoda.«
– Nadine Labaki
