Po dokumentarcu Sarajevo safari sem čutil nujo posneti film s pozitivno vsebino. Izbor Gore Rocka je bil prava odločitev. Privilegij je spoznati toliko sijajnih ljudi – organizatorjev, glasbenikov in obiskovalcev festivala, ki temelji na prijateljstvu, občutku pripadnosti, prostovoljstvu in dobrodelnosti. In želji po zabavi, seveda.
Miran Zupanič
Po projekciji sledi pogovor z režiserjem.
Na odmaknjeno Šentviško planoto v občini Tolmin se vsako leto konec junija zgrinja na tisoče zabave željnih obiskovalcev. Zanje tri dni skrbi več kot tristo petdeset domačinov, ki že enaindvajset let organizirajo festival Gora Rocka. Med utrinki nastopov glasbenih skupin (Big Foot Mama, Vlado Kreslin in Mali bogovi, Magnifico, MRFY, Društvo mrtvih pesnikov, Hamo & Tribute 2 Love, S.A.R.S., Tabu, Fehtarji, Orlek, Fed Horses, Delta Riff, Agan, Ansambl Ikebane, Mačji Kwt, Pižoni, Smacked, Vazz Live, Killing Klub, Brkovi, Kvartet Strmole, Vokalna skupina Snežet z ljudskimi godci) spoznavamo organizatorje dobrodelnega festivala, ki je iz skromnih začetkov prerasel v identitetno jedro ljudi teh krajev. Postal je stičišče podeželske in urbane kulture, gradnik družbene povezanosti, prostor srečevanja ljudi, ki se sicer ne bi srečali, ter generator odnosov, ki se drugače ne bi zgodili. V dobi zmagujočega individualizma je Gora Rocka izraz skupinskega duha in zato se Planotarji vse pogosteje sprašujejo, ali lahko kljubujejo pritisku časa in ali bodo še imeli moč nadaljevati projekt, ki jih je vse prerasel.
