Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu

zgodba
Werner Herzog se s sodobno tehnologijo druži tako poredko, da nima niti mobilnega telefona, kaj šele Facebookovega profila, pa vendar se z enakim navdušenjem kot prej skrajnih pokrajin zemeljske oble tokrat loti sveta sodobne povezanosti – od otroških korakov svetovnega spleta do možnih scenarijev, ki se nam obetajo v prihodnosti. Pred kamero povabi številna vodilna imena tehnološke revolucije, od vizionarskega podjetnika Elona Muska do zloglasnega hekerja Kevina Mitnicka. Na svoji poti pa naleti tudi na žrtve medmrežnih pasti in odkrije nenavadno skupnost tehnopuščavnikov – ti so zavetje pred elektromagnetnim valovanjem našli v senci ogromnega teleskopa, ki lovi radijske valove iz globin vesolja.

iz prve roke
»Vedeti morate, da imate opraviti s človekom, ki je prvič uporabil telefon pri sedemnajstih letih. /…/ Vse, kar sem izvedel med snemanjem tega filma, je bilo zame presenečenje. Projekta sem se lotil poln radovednosti, občudovanja in vznemirjenja, in globlje ko sem kopal, bolj zagonetno in zanimivo je postajalo. Mislim, da se to v filmu čuti. /…/ Svetovni splet je postal vseobsegajoč, zato seveda pronica tudi v temne plati človeške eksistence. Gre za fenomen, ki resnično spreminja naš način življenja bolj od česarkoli, kar smo si zamišljali, ko smo razmišljali o prihodnosti. /…/ Pisci znanstvene fantastike iz petdesetih let in kasneje niso predvideli interneta. Pisali so o letečih avtomobilih, medplanetarnih kolonijah in podobnih rečeh, nihče pa ni zares napovedal korenite spremembe, ki bo zajela družbo. Niti nekateri izmed znanstvenikov, ki so vzpostavili prvi spletni stik med univerzama UCLA in Stanford, niso imeli pojma, kako pomemben korak je to. Šele desetletja kasneje se nam je posvetilo. /…/ Mislim, da moramo v načinu uporabe interneta najti neko ravnovesje, ne smemo pa ga demonizirati. Seveda so tudi temne plati, kot sta spletno nadlegovanje in zasvojenost, a hkrati nam je splet omogočil tudi veličastne trenutke v znanosti. /…/ Nisem novinar in nimam pripravljenega seznama vprašanj. Pred kamero se le pogovarjam. Ko gledate film, lahko vidite, da pogovor spremljata nekakšna lahkotnost in včasih celo humor. Nobenih pripravljalnih intervjujev ne delam. Rad se na prizorišču pojavim s kamero in takoj začnem. To daje procesu neko nepopustljivost, neko silovitost in vztrajnost, kar me v teh pogovorih vodi.«
– Werner Herzog

portret avtorja
Werner Herzog (rojen leta 1942 v Münchnu) je romantični prerok novega nemškega filma sedemdesetih in velja za enega najbolj obsedenih, čudaških in spornih režiserjev v vsej filmski zgodovini. Podoba orjaške železne barke, ki jo najeto indijansko pleme vleče po strmem, pragozdnem hribu navzgor v Herzogovem morda najbolj zloglasnem filmu Fitzcarraldo (1982), za katerega je na festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljšega režiserja, se bolj kot nora rekonstrukcija nore ideje (film je posnet po resničnih dogodkih) kaže kot dokument Herzogove megalomanske predstave o filmski umetnosti. Znan je po številnih radikalnih izjavah, ki jih je v svojih filmih tudi marljivo ilustriral: »Obdajajo nas izrabljene podobe in zaslužimo si nove«; »Dejstva proizvajajo pravila in resnica razsvetljuje«; »Film pozna globlje plasti resnice, govorimo lahko tudi o poetični, zamaknjeni resnici. Taka resnica je skrivnostna in se izmika razlagi, dosežemo jo lahko le s pomočjo potvarjanja, domišljije in stilizacije«; »Film je umetnost nepismenih«. Herzog je odraščal v oddaljeni bavarski gorski vasi, odrezan od televizije, telefona in podobnih naprav; svoj prvi film je videl pri enajstih letih. Do danes je posnel več kot petdeset igranih in dokumentarnih filmov, objavil več kot deset knjig in režiral osemnajst oper. Od leta 2009 enkrat letno organizira filmsko šolo, štiridnevni seminar, na katerem izobražuje filmske zanesenjake.

Marca 1995 so v Slovenski kinoteki pripravili retrospektivo Herzogovih celovečercev, v kateri so prikazali njegova zgodnja dela – ob Fitzcarraldu še filme Znaki življenja (Lebenszeichen, 1967), Tudi škratje so pričeli majhni (Auch Zwerge haben klein angefangen, 1970), Fatamorgana (Fata Morgana, 1971), Aguirre, srd božji (Aguirre, der Zorn Gottes, 1973), Skrivnost Kasparja Hauserja (Jeder für sich und Gott gegen alle, 1975), Stekleno srce (Herz aus Glas, 1976), Stroszek (1977), Woyzeck (1979) in Zelena kobra (Cobra Verde, 1988), še pred retrospektivo pa so v art kino dvojčku skupaj s Fitzcarraldom zavrteli tudi film Krik stene (Schrei aus Stein, 1991). Herzog je pogosto sodeloval s kontroverznim igralcem Klausom Kinskim – ikonična je zlasti njegova vloga grofa Drakule v filmu Nosferatu, fantom noči (Nosferatu: Phantom der Nacht, 1979). Pri nas pa smo lahko videli tudi mnoge novejše Herzogove filme, bodisi v redni distribuciji ali v okviru Ljubljanskega filmskega festivala. Eden izmed njih je dokudrama Človek grizli (Grizzly Man, 2005) o ekscentričnem Timothyju Treadwellu, samooklicanem strokovnjaku za medvede, ki je po nekaj letih sožitja z medvedi tragično končal pod njihovimi kremplji in zobmi. Istega leta je Herzog posnel tudi pripoved vesoljca, ki je na Zemlji našel svoj drugi dom – Divje modro onstranstvo (The Wild Blue Yonder, 2005), eksperimentalen znanstvenofantastični kolaž arhivskih posnetkov in igranih vložkov. V dokumentarcu Srečanja na koncu sveta (Encounters at the End of the World, 2007) je Herzog odpotoval na znanstvenoraziskovalno postajo v osrčju Antarktike, da bi spoznal posebneže, ki so pripravljeni delati v teh težkih pogojih, in na film ujel lepoto v led vklenjenega kontinenta. Sledil je igrani celovečerec Pokvarjeni poročnik: New Orleans (Bad Lieutenant: Port of Call New Orleans, 2009), prepesnitev kultne klasike Abela Ferrare iz leta 1992. V dokumentarcu Srečni ljudje v tajgi (Happy People: A Year in the Taiga, 2010) se je Herzog s kamero v roki spet podal na mrzli sever, tokrat v sibirsko tajgo, da bi dokumentiral življenje enega redkih koščkov sveta, ki se ga civilizacija še ni dotaknila. Prav kmalu pa se je sam odločil za uporabo najnovejše tehnološke igračke iste civilizacije – 3D snemalne tehnike –, in sicer v filmu Jama pozabljenih sanj (Cave of Forgotten Dreams, 2010), dokumentarnem eseju, v katerem je gledalce popeljal v skrivnostne globine s starodavnimi slikarijami okrašene Chauvetove jame na jugu Francije; film smo videli tudi v okviru nedavnega mini festivala 3D filma Kino3Dvor. V dokumentarcu Čakanje na usmrtitev (Into the Abyss, 2011) je Herzog vse do zadnje ure spremljal na smrt obsojenega zapornika Michaela Perryja. S Puščavsko kraljico (Queen of the Desert, 2015) se je spet vrnil k igranemu filmu, tokrat z biografijo slavne britanske pustolovke, raziskovalke, vohunke in politične svetovalke Gertrude Bell, ki je odločilno vplivala na politično redefiniranje Bližnjega vzhoda. Herzogovi filmi redno potujejo po velikih mednarodnih festivalih. Zanje je prejel številne nagrade, hkrati pa velja za enega najbolj plodovitih sodobnih avtorjev. Ob filmu Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu, ki je svetovno premiero doživel na festivalu Sundance, sta bila letos na festivalu v Torontu premierno predvajana še dva njegova celovečerca: dokumentarec Into the Inferno in igrani film Salt and Fire.

kritike
»Očitno želi Herzog sprožiti razpravo, kako se ljudje počasi soočamo z dejstvom, da internet na novo piše družbene norme, hkrati pa smo zaradi spleta vse bolj odvisni od tehnologije celo pri najosnovnejših opravilih. /…/ Številni Herzogovi dokumentarci so v svojem bistvu sanjarjenja o tem, kaj pomeni biti človek – in Glej in se čudi ni nobena izjema. Film režiserju priskrbi odskočno desko za razmislek o najrazličnejših temah: od človeških odprav na Mars do izmuzljive narave ljubezni. Predvsem pa se zdi, da gre za nujno spoznanje, kako malo razmišljamo o našem rastočem spletnem svetu. Tako film s svojim razpršenim pripovednim slogom usmerja našo pozornost k številnim pogovorom, ki jih o tem vseprisotnem, mogočnem in mladem orodju še nismo imeli.«
– Tim Grierson, Screen Daily

»/…/ film lahko gledamo tudi na drugačen način – ne kot pretres idej, ampak bolj kot zbirko zanimivih primerkov človeške vrste. Herzoga je vedno najbolj fascinirala zmes nečimrnosti, norosti, poguma in genialnosti, zaradi katerih je vsak posameznik edinstven. Režiser je potrpežljiv poslušalec, ki zna svojim sogovornikom premakniti miselne kretnice, in kot njegovi drugi dokumentarci je tudi ta poln čudaških, drobnih trenutkov nepričakovanega razodetja.«
– A. O. Scott, The New York Times

»Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu, razpršen filmski esej o odvisnosti človeštva od sodobne tehnologije, si internet ogleduje z distance. Ludistična perspektiva režiserju omogoči, da se osredotoči na abstraktne, poetične detajle. Od nekega strokovnjaka, ki tok digitalnih informacij primerja z vodnim tokom, Herzog preide k tako raznovrstnim temam, kot so spletno nadlegovanje, odvisnost, potovanje po vesolju in sanje. Ker pogosto slišimo njegov glas izza kamere, nikoli pa pred njo ne vidimo njegove podobe, postane Herzogov pogled naš lasten, on pa medtem sogovornike izziva z intrigantnimi metafizičnimi vprašanji: Ali lahko stroj, ki mu življenje vdihuje internet, začuti ljubezen? Upanje? Lahko verjame v Boga?«
– Eric Kohn, IndieWire

»Režiserjeva prezenca prežema ves film in v njegovem pogledu na obravnavano snov je težko prezreti mešanico pesimizma in občudovanja. Naj ga možnosti, ki nam jih bo morda nekoč prinesla nova tehnologija, še tako vznemirjajo, lahko zaslutimo, da se Herzog strinja s tistim sogovornikom, ki pravi, da so računalniki ‘največji sovražnik poglobljenega kritičnega mišljenja’. /…/ Že mogoče, da je virtualna prihodnost tu, a film se s svojo navdihujočo poplavo spoznanj in idej zdi vsak trenutek nepopustljivo, kljubovalno človeški.«
– Justin Chang, Variety

»Morda se zdi 98 minut komajda dovolj za bežen pogled na posledice, ki jih digitalni svet pušča na naših življenjih, in deloma to tudi drži, a v tej pripovedi brez osrednje teze, razdeljeni na deset poglavij – od ‘Zgodnjih dni’ do ‘Prihodnosti’ s številnimi moralno, filozofsko in čustveno izzivalnimi postojankami – se Herzog modro odloči za širok, s ptičje perspektive podan pogled na začetke naše tehnoevolucije. Film pretežno sloni na intervjujih v slogu ‘govorečih glav’ /…/, kljub temu pa tudi tokrat ne umanjkata prepoznavna Herzogova ekspresivna fotografija in nos za subtilno ekscentrične trenutke /…/.«
– Aaron Hillis, The Village Voice

»Portret dobe povezanosti učinkuje tudi kot nekakšno iskanje nove oblike dokumentarnega filma, ki se lahko odvija le počasi, prizor za prizorom, kot nikoli dokončano delo. /…/ Začutimo lahko, kako se Herzog prilagaja novemu svetu kot etnograf novi kulturi, ki njegovo skrbno negovano etiko gledanja postavi na glavo in ga oropa njegove intuicije.«
– Florian Fuchs, The Los Angeles Review of Books

»S tipično strastjo za podrobnostmi v stilu Wima Wendersa in sposobnostjo postavljanja ter poseganja s kamero v mnoge možne skrite kote internetnih ulic in črevesij, je ta film navsezadnje nadvse poučen, zabaven, ne le optimističen in ne le pesimističen komentar na fenomen, ki opredeljuje to dobo – in našo prihodnost. Bi si lahko želeli kakšno razlago več? Da, vsekakor – nekateri komentarji so preveč posplošeni in nekateri intervjuvanci niti ne morejo odgovoriti na vse, kar so vprašani. Toda to ni bistveno: obstajajo kraji, kamor niti najbolje usmerjen in izobražen dokumentarec ne more. Pomembne so informativnost, širina pogleda in nezlomljiva radovednost ter volja za znanjem, ki vejejo iz vsakega kadra filma.«
– Peter Zupanc, TV Okno

»Kot je v navadi pri odličnih dokumentarni filmih nam Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu predstavi izjemno nepristranski vpogled v področje, ki mu povsem kontradiktorno posvečamo veliko pozornosti, a je le-ta navadno usmerjena v povsem zanemarljive vidike problematike. /…/ Laična javnost se s temnimi stranmi interneta in moralnimi posledicami neomejenega komuniciranja ne ukvarja pretirano in prav zato je omenjeni dokumentarni film izjemno zanimiv. Werner Herzog je namreč laik kot mi vsi, večino svojega otroštva je preživel brez tekoče vode in pri sedemnajstih letih prvič uporabljal telefon. S svojim neomadeževanim čudenjem se tako igrivo, nefiltrirano in na trenutke humorno, pogovori s strokovnjaki, ki na tak ali drugačen način gradijo našo prihodnost.«
– Jerica Šemerl-Harmel, Kev’dr

»Ni nelogično, da se je ravno Werner Herzog lotil dokumentarca o internetu, najbolj neulovljivi, če že ne največji temi sodobnega sveta. Kdo je več povedal o sanjačih in/ali norcih, če ne Herzog? /…/ Anyway, internet odpira več civilizacijskih, filozofskih, ustvarjalnih, znanstvenih, medijskih, metafizičnih, teoloških, eshatoloških vprašanj kot karkoli drugega dandanes. Herzog jih v desetih poglavjih (in v svoji značilni nemški angleščini) razloži obenem duhovito in strašljivo. Seveda ni povedal vsega, kar je mogoče in potrebno povedat o internetu — zlasti ne o socialnih omrežjih —, je pa povedal dovolj, da človek pomisli, da se nam niti ne sanja, kakšne spremembe vse to vleče za seboj. Če boste šli gledat kak film z Liffa, ko bo na rednem programu, potem naj bo to Herzogov dokumentarec. Da ne boste presenečeni, ko bo ekipa robotov zmagovala na svetovnem prvenstvu v nogometu. Ali če si bo Herzog sam od Muska kupil enosmerno vozovnico za na Mars. Vse to je možno.«
– Marko Crnkovič, Fokusposkus