29. januar 2024. Prostovoljci palestinske človekoljubne organizacije Rdeči polmesec v klicnem centru prejmejo nujen klic šestletne deklice, ki je med obstreljevanjem Gaze ostala ujeta v avtu in prosi za pomoč. Medtem, ko jo skušajo obdržati na telefonski zvezi, naredijo vse, da bi k njej poslali reševalce. Tej deklici je bilo ime Hind Radžab.
Film je posnet po resničnih dogodkih in nujnih klicih palestinskemu Rdečemu mesecu. Glasovi po telefonu so resnični.
»Nobenega dvoma ni o tem, kateri film je dvignil na noge občinstvo na beneškem filmskem festivalu. – Ta film, tunizijske režiserke Kaouther Ben Hania… Ben Hania se je pogumno lotila ene najpomembnejših tem našega časa in nam jo pomolila pod nos. Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da o Gazi vlada “molk”, saj se o njej veliko pogovarjamo. Toda režiserka ima prav, ko se poskuša neposredno povezati s stvarnostjo. Čez dvajset let morda ne bomo več razpravljali, ali je to zgodbo primerno povedati s prepletanjem igranega filma in dokumentarca. Zakaj tega ne storimo že danes, ko so ta vprašanja še kako pereča?«
- Peter Bradshaw, THE GUARDIAN
Izjava režiserke Kaouther Ben Hania
22. julija 2025 je Kaouther Ben Hania o svojem novem filmu Glas Hind Radžab in njegovi uvrstitvi v tekmovalni program Beneškega filmskega festivala povedala:
»Zelo sem počaščena, da so Glas Hind Radžab izbrali v tekmovalni program letošnjega Beneškega filmskega festivala. Iz srca se zahvaljujem Albertu Barberi in celotnemu upravnemu odboru, da so filmu posvetili tako pozornost.
Projekt je od samega začetka spremljala izjemno živa in močna energija. Odkar ustvarjam, si nisem nikoli mislila, da je mogoče film ustvariti od začetka do konca v le dvanajstih mesecih.
Začelo se je, ko sem bila sredi oskarjevske kampanje za Štiri hčere in sem se psihično pripravljala, da končno začnem predprodukcijo filma, ki sem ga pisala deset let. Nato se je med prestopom na losangeleškem letališču vse spremenilo. Slišala sem zvočni posnetek klica na pomoč Hind Radžab. Do takrat se je njen glas že razširil po internetu.
V hipu sta me preplavila občutek nemoči in globoka žalost. Čutila sem, kako mi je dobesedno spodneslo tla pod nogami. Nisem več mogla nadaljevati načrtovanega dela.
Poklicala sem Rdeči polmesec in jih prosila za cel posnetek. Dolg je bil 70 minut in globoko pretresljiv.
Ko sem ga poslušala, sem spoznala, da moram pustiti vse drugo in posneti ta film.
Dolgo sem se pogovarjala s Hindino mamo in ljudmi na drugi strani tega klica, ki so skušali pomagati punčki. Poslušala sem jih, jokala in pisala.
Nato sem po njihovih pričevanjih napisala zgodbo in jo prepletla z resničnim posnetkom Hindinega glasu, da bi ustvarila film, ki se dogaja samo na enem kraju, medtem ko nasilje ostane zunaj kadra. To je bila zavestna odločitev. Nasilne podobe so tako ali tako povsod: na naših zaslonih, družbenih omrežjih in telefonih.
Želela sem osvetliti nevidno: čakanje, strah in neznosno tišino v trenutkih, ko pomoč ne pride. Včasih je tisto, česar ne vidimo, grozljivejše od tega, kar vidimo.
Sporočilo tega filma je zelo preprosto, hkrati pa se v njem skriva nekaj globoko nedoumljivega. Ne morem sprejeti sveta, v katerem otrok prosi za pomoč, pa nihče ne pride. Za to bolečino in poraz smo vsi odgovorni. Zgodba ne govori samo o Gazi, ampak odraža univerzalno gorje. Verjamem, da je fikcija (zlasti ko črpa iz preverjenih, bolečih in resničnih dogodkov) najmočnejše orodje kinematografije, močnejše od hrupa aktualnih novic ali zamaknjenosti drsenja po zaslonu. Film lahko ohrani spomin. Film se lahko upre pozabi. Naj se glas Hind Radžab sliši.«
