Divji konj številka devet

zgodba
Malo pred čilskim državnim udarom leta 1973 dva agenta Cie pošljejo na misijo na odmaknjeni Velikonočni otok. Ekscentrični, ostareli Chris se spopada z eksistencialno krizo, Lee, ki ga prijateljevo nepredvidljivo vedenje spravlja vse bolj ob živce, pa mu predlaga, naj raje uživa v čudoviti pokrajini …

iz prve roke
»Vse se je začelo s komadom Washington Bullets skupine The Clash, ki je izšel na albumu Sandinista! iz leta 1980. Govori o vmešavanju Amerike v številnih krajih po vsem svetu. Govori o Prašičjem zalivu in Kubi. Pesem sem prvič slišal, ko sem bil star deset ali dvanajst let, in spodbudila me je, da sem začel o teh stvareh brati ter se o njih spraševati, ta vprašanja pa so ostala z mano. /…/
Pred kakšnimi dvanajstimi ali trinajstimi leti sem se odpravil na Velikonočni otok, da bi videl, ali bi lahko tja postavil kakšen film. Nisem še vedel, o čem bi zgodba sploh govorila, a zdelo se mi je, da bi to lahko bila precej zanimiva, neobičajna lokacija. /…/ Potovanje na Velikonočni otok, ki je seveda del Čila, mi je nekako dalo svobodo, da sem v eno samo zgodbo združil otok, zgodovino Čila ter odnose med Čilom in ZDA. /…/ 
Spomnim se, da smo za Tri plakate pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri) preiskali številne zvezne države, da bi našli staromodno malo mestece s prav posebne vrste cesto ter lokacijo, kjer bi lahko z ene strani ulice na drugo vrgli molotovko. Duše otoka (Banshees of Inisherin) smo snemali na otoku Inishmore, nato pa odkrili še otok Achill ter lokaciji združili. Pri Divjem konju številka devet se je karakterizacija prizorišča razvijala skozi več različic scenarija. Rapa Nui je najbolj odmaknjena kopenska masa na svetu in ta občutek izolacije in oddaljenosti je film prežemal že od samega začetka. /…/
Otok in skulpture moai izžarevajo močno duhovnost. To smo želeli ujeti, saj tudi naš film govori o duhovnosti. Čas mineva, ti kipi pa še kar stojijo in opazujejo, brez obsojanja. In potem je tu Chris, ki išče poslednjo sodbo. /…/ Ko sem šel prvič tja, nisem vedel za divje konje. Otok jih je poln. /…/ Bili so v vseh različicah scenarija. V njih je nekaj duhovnega in žalostnega. Zdi se, da so tudi oni tam že od nekdaj in samo nemo opazujejo. Konji in kipi moai – nedolžni gledalci. Tega res ni mogoče vnaprej načrtovati. Med snemanjem si preprosto pustiš dovolj prostora, da vse to ujameš. /…/
Ljubezen med tema moškima je pravzaprav srce zgodbe. /…/ Kot bi šlo za dva stara revolveraša ob koncu njunih mračnih življenj. /…/ John [Malkovich] je pogosto igral nevarne, strašljive tipe, a ima neverjeten talent za vnašanje humorja in žalosti v zgodbo. Iz človeka, ki je v življenju naredil nekaj precej groznih stvari, ustvari lik, ki ga imaš lahko rad. /…/
Med pisanjem scenarija in snemanjem sem nameraval govoriti o letu 1973, ko pa ga gledam zdaj, se mi zdi, da je v njem vseeno tudi nekaj komentarja današnjih geopolitičnih razmer. /…/ To je najbrž moj najbolj političen film.«
– Martin McDonagh

»Film je zelo smešen – na neobičajno mračen način. Spominja me na življenje.«
– John Malkovich