Anhovo

V naši širši okolici bi težko našli kraj, kjer se je magični obet industrializacije in napredka bolj boleče obrnil v svoje popolno nasprotje. Kar je zanosno dajalo kruh, se je kasneje izkazalo za strup. V mnogih primerih industrijskega uničenja je to mišljeno metaforično, v Anhovem, kjer so se otroci igrali z belimi ostanki azbesta, pa je dobesedno tako. Eno samo vlakno azbesta je dovolj, da človek zboli. Ta je vzel veliko življenj in jih desetletja po prepovedi uporabe še vedno jemlje. Mnogi se z boleznimi, ki jih je povzročil, borijo, drugi v negotovosti čakajo, ali jih bo doletela podobna usoda. Drobtinice tega kruha je dolina drago plačala, vendar se zgodba Anhovega, tragična kakor je, ne zaključi pri proizvodnji salonita. Njegovo proizvodnjo je v devetdesetih kratkotrajno nadomestila proizvodnja prav tako rakotvornega stirena. Kmalu je v zgodbo prišel še sosežig strupenih odpadkov, masovni izkop rudnine iz lokalnega kamnoloma ter neurejen vodovod, v katerega je nedavno vdrla s težkimi kovinami zastrupljena voda.

Toda Anhovo ni samo zgodba o mnogih oblikah ekološkega uničenja in prevladi kapitala nad zdravjem ljudi. Je tudi zgodba o uporu, o pogumu, o trdoživosti, solidarnosti in vztrajnosti.