Otroci

V hiški nekje na vzhodni angleški obali zalotimo v na videz lahkotnem in duhovitem klepetu tri protagoniste, jedrske fizike, sodelavce izpred tridesetih let, od katerih sta zdaj dva – zakonski par – že upokojena, njuna prijateljica, za katero se je zdelo, da se je »izgubila« v širnem svetu, pa še vedno dejavna na svojem področju. A njihovo spominjanje na skupne mladostne čase, v katerih so bili, kot se kmalu izkaže, prepleteni tudi zasebno, ter razpravljanje o različnih načinih spopadanja s staranjem in slutnjo konca, se nekje na polovici igre obrne v še kako pomenljivo spraševanje o prihodnosti. Nanj močno vpliva osrednji dogodek v drami, nedavna nesreča v bližnji jedrski elektrarni, ki so jo skupaj pomagali graditi in v kateri zdaj, po katastrofi, potrebujejo nesebično pomoč. Iti ali ne iti na pomoč, žrtvovati svoje udobno življenje ali se vdati v usodo …? Neobvezno brskanje po preteklosti, v kombinaciji z nekaj nepredvidljivimi, a zanje »usodnimi« razkritji, tako nenadoma postane neusmiljeno spraševanje o prihodnosti, a ne zgolj o njihovi, temveč o naši prihodnosti in prihodnosti naših – in njihovih – otrok, torej o prihodnosti človeške skupnosti kot take. Spraševanje, ki kot zvonovi davno potopljenega sveta iz slikovite metafore s konca drame trka na našo vest in terja hitro in nedvoumno odločitev. So – smo – je sposobni?

Blaž Lukan