Kvadrat

o filmu
Christian je ločenec, predani oče dveh hčera in cenjen kustos muzeja sodobne umetnosti. Je tudi eden tistih, ki vozijo električne avtomobile in podpirajo dobrodelnost. Ukvarja se s pripravo umetniške instalacije Kvadrat, katere namen je spodbuditi obiskovalca k altruizmu in ga opomniti na odgovornost do sočloveka. Toda včasih je težko živeti v skladu z lastnimi ideali. Ko Christianu ukradejo mobilni telefon, njegov domišljavi odziv sproži plaz nepričakovanih situacij.

zanimivosti
Projekt Kvadrat je najprej zaživel kot istoimenska umetniška instalacija, ki sta jo režiser Ruben Östlund ter producent in profesor filma Kalle Boman spomladi 2015 postavila v muzeju oblikovanja Vandalorum v Värnamu na jugu Švedske. Razstava v Varnämu je eksperimentirala z idejo, da je družbena harmonija odvisna od preproste odločitve, ki jo vsak dan sprejme sleherni posameznik: bodisi ljudem zaupam ali jim ne zaupam. Obiskovalci muzeja so morali izbrati med dvojimi vrati: leva so pomenila zaupanje, desna nezaupanje. Večina je izbrala leva vrata, ko pa so jih nato prosili, naj svoje telefone in denarnice odložijo na tla razstavnega prostora, so se obotavljali.

Kvadrat je nato postal stalna instalacija na osrednjem trgu mesta Värnamo. Zamišljen je kot prostor humanitarnih vrednot, utemeljen na etiki recipročnosti, in nalaga vsakemu, ki se nahaja v njegovem območju, da ponudi pomoč mimoidočemu, ki jo potrebuje. Namera avtorjev je bila postaviti tovrstno dobrodelno zavetišče – fizični kvadrat sredi mestnega trga – na trgih vseh švedskih mest. Po uspehu v Värnamu so podoben kvadrat ob prisotnosti kraljeve družine postavili tudi v norveškem Grimstadu. Kvadrat v Värnamu, katerega namen je bilo spodbujanje altruizma in zaupanja, je kmalu zaživel svoje življenje: postal je priljubljeno shajališče za mlade, koncertno in protestno prizorišče ter prostor, kjer snubci zaprošajo bodoče neveste.

izjave kritikov
»Prične se s spektakularno duhovito zafrkancijo na temo puhlosti galerijskih kustosov, konceptualne umetnosti in pompozne izpraznjenosti sodobne PR-mašinerije ter nadaljuje z obdelavo relevantnih aktualnih vprašanj, od vse večje razslojenosti (skandinavske) družbe, vloge privilegiranega posameznika, pomanjkanja solidarnosti do (ne)zaupanja v sočloveka. /…/ Östlund je velemojster minimalistične situacijske komike, režiser, ki vsakemu prizoru pusti, da zadiha in da (v praviloma dolgih kadrih) razvije avtentično medčloveško interakcijo. Stranski efekt tovrstnega principa so dolgi, mestoma neenotni in dramsko razpršeni filmi, ki pa vrejo od provokativne nekonvencionalnosti in teatra absurda. Kvadrat bo brez dvoma eden najbolj markantnih filmov leta.«
- Simon Popek, Dnevnik

»Besedo 'suspenz' navadno povezujemo s trilerji, akcijo in smrtonosnim nasiljem. Toda kaj če ste sijajen režiser, ki skuša diagnosticirati razraščajočo se ljudomrznost naše družbe, in znate to mojstrsko narediti prav s srhljivo-igrivimi sredstvi suspenza? Potem ste švedski režiser Ruben Östlund, avtor opevane družinsko-psihološke pasijonske igre Višja sila (2014) in po novem Kvadrata, ki je doživel premiero nocoj v Cannesu. Östlund ustvarja suspenz na tradicionalen način; skozi prizore, ob katerih se na trnih sprašujemo, le kaj za boga se bo zdaj zgodilo? Toda hkrati ustvarja suspenz na povsem nov način; tako da prostor med ljudmi spremeni v alarmantno eksistencialno bojišče. Je kot Hitchcock, prežet z duhom Bergmanovega srednjega obdobja.«
- Owen Gleiberman, Variety

»Kralj nelagodnih konfrontacij, veliki mogul živčnega smeha – če je Ruben Östlund na ta naziva pretendiral že s sijajno katastrofično Višjo silo, ga zdaj dokončno ustoliči film Kvadrat, nabrita in žgoča kritika, ki uporablja šaljivost kot mučilno sredstvo. Kvadrat, v katerem Östlund svoje slikarsko platno razgrne onkraj družinske dinamike prejšnjega filma /…/, prinese na desetine prizorov, ki so kot do popolnosti prefinjene in zbadljive kratke zgodbe, tako da film prej spominja na zbirko vinjet kot na celovečerec. In vendar /…/ njegova neusmiljena senzibiliteta ponuja nenehno, mračno naslado – a v tej tiči provokacija. Kot pravi pridigarski pregovor, ki je tako priljubljen pri učiteljih: vsakič, ko na nekoga pokažeš s prstom, trije prsti kažejo nate. In tarča najbolj zajedljivih šal tega filma smo pogosto mi sami. Smejte se in kažite s prstom, kolikor vas je volja. Toda pazite se, Kvadrat je bumerang škodoželjnosti.«
- Jessica Kiang, The Playlist

»Östlundova razsežna in drzno nadrealistična satira Kvadrat spremeni muzej sodobne umetnosti v mestno državico bizarne, disfunkcionalne in ballardovske tujosti. To je prostor, kjer občutki krivde enega pomembneža okužijo vso družbo s počasi kipečim živčnim zlomom, ki ga hkrati podžiga in prikriva umišljena vera v estetski nekonformizem in provokativen umetniški performans. Film prinaša trenutke osupljivo čudaškega in nezaslišanega spektakla ter čiste, dih jemajoče bizarnosti. /…/ Kvadrat morda ne poseduje izostrene jasnosti Östlundovega prejšnjega filma Višja sila. Toda odločen je, da vas osupne. In to mu tudi uspe.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Pri nenehno razvijajočem se stilu Rubena Östlunda kot režiserja in družbenega komentatorja je morda najbolj impresiven njegov vzgib, da obogati sleherni prizor z mnogoterimi toni in odtenki, ki se raztezajo vzdolž resno-komičnega spektra. Je kot virtuozni kuharski mojster, ki ga žene sla po eksperimentiranju z vse bolj divjimi kombinacijami sestavin in začimb /…/.«
- Todd McCarthy, The Hollywood Reporter

»/…/ Kvadrat najbolj blesti, ko počne dve od neštetih nalog, ki si jih zastavi. Prvič, ko uporabi mestni muzej sodobne umetnosti – ki sta si ga Östlund in arhitekt Gert Wingårdh zamislila kot modernistični prostor, vsajen v tkivo Kraljeve palače v Stockholmu –, da bi na komičen in hkrati resen način testiral, kako se ljudje odzivamo v odnosu do umetnosti, moči in drug do drugega. In drugič, ko začrta kolaps nadutega, uglajenega esteta, ki je postal podjetnež in politik in čigar postopni propad se začne v trenutku, ko hoče svoj mačistični ego spustiti z vajeti. Nepopolni briljantnosti navkljub ponuja Kvadrat izvirno, telesno, nelagodno in esencialno gledalsko izkušnjo.«
- Lee Marshall, Screen Daily

nagrade
Zlata palma, nagrada vulcain za tehnične dosežke (Josefin Åsberg) – Cannes. Sydney. New Horizons, Wrocław. Odesa. Melbourne.