Zgodbe, pripovedovane z vidika osamljenega starega drevesa, ki stoji sredi botaničnega vrta. Filmska meditacija o veličastnem ginku, ki skozi stoletje tiho opazuje ljudi, naseljene na prostoru okoli njega. V osrčju botaničnega vrta v srednjeveškem univerzitetnem mestu v Nemčiji stoji veličastno drevo ginko. Ta tiha priča je več kot stoletje opazovala ritme preobrazbe človeški minljivosti. Stoječ na posestvu srednjeveškega nemškega mesta tako 100 let spremlja intimne zgodbe treh posameznikov iz različnih zgodovinskih obdobij.
Leta 1908 je na univerzitetni oddelek za botaniko sprejeta prva študentka, ki se sooča s seksizmom profesorjev in vrstnikov. Skozi objektiv fotografije odkrije svete vzorce vesolja, skrite v najskromnejših rastlinah.
Leta 1972 pozornost zadržanega študenta pritegne sostanovalka in pelargonija, ki jo preučuje.
Leta 2020 nevroznanstvenik iz Hongkonga, ki raziskuje um dojenčkov, med karanteno začne izvajati vrsto botaničnih poskusov, ki film premaknejo v polje očarljive študije človekovega odnosa do narave in vsega, kar nas povezuje. S tem začne nepričakovan eksperiment s starim drevesom.
Skozi film spremljamo njihove nerodne poskuse povezovanja – vsak od njih je globoko zakoreninjen v svoji sedanjosti – ko jih preoblikuje tiha, trajna in skrivnostna moč narave. Starodavno drevo ginko nas približa temu, kaj pomeni biti človek – našemu hrepenenju po pripadnosti.
»Kako je biti drevo? Ne vemo. Zato tega ne bomo prikazali. Namesto tega upodobimo človeško radovednost, ganljivo nepopolne poskuse tkanja vezi, priznavanja ‘drugega’ in sprejemanja, da smo zanje mi tisti skrivnostni ‘drugi’. Prikazujemo utrinke iz več kot stoletne zgodovine univerzitetnega botaničnega vrta. Kraja, ki je bil vedno središče svobodne in brezmejne človeške zvedavosti, znanosti. V času, ko je tako kritično kompromitirana in izpostavljena napadom, želimo opozoriti ne le na pomen, ampak tudi na lepoto in naivno, drzno moč znanstvenega raziskovanja.«
– Ildikó Enyedi, režiserka
