JARO HILBERT, razstava

Lokacija: razstavišče avle KDK

« Nazaj

JARO HILBERT (1897—1995)
»Rad bi razstavljal v domovini, a kaj, ko me tukaj ne marajo!«

21. junija 1897 se je v Krškem, v družini češkega inženirja Juliusa Hilberta, rodil sin Jaro. Šolanje je začel v meščanski šoli v Krškem in ga nadaljeval na ljubljanski realki. Ko se je pri šestnajstih kljub očetovemu neodobravanju odločil, da bo slikar, si je za kraj šolanja izbral praško likovno akademijo, kjer je študiral skupaj z Vladimirjem Štovičkom in Božidarjem Jakcem. Po končani akademiji leta 1925, kjer je kot tujec prejel priznanje, je razstavljal skupaj s Štovičkom v Jakopičevem paviljonu in prejel dobre kritike. V tem mlajšem obdobju je ustvarjal v duhu mističnega ekspresionizma in bil dobro sprejet pri likovnih kritikih in ljubiteljih umetnosti – kupcih.
Njegov nemiren duh in obzorja, ki so bila širša od meja njegove domovine, so ga ponesli v Egipt, kjer je ostal šestintrideset let. Bil je zelo samosvoj človek in se je načrtno izogibal utečenih poti, ki so jih že prehodili umetniki pred njim. Sanje o eksotiki in sijajnih barvah pa so se razblinile takoj, kajti svetloba in atmosfera v novem svetu sta bili tako drugačni, da je potreboval dve leti, da se je vživel v novo okolje. V Kairu, kjer je živel, je spoznal bodočo življenjsko sopotnico Šarko, izjemno svetovljansko žensko, ki mu je odprla vrata na egipčanski dvor. Tako je vrsto let slikal za egipčanskega kralja Faruka in leta 1928 ustanovil zasebno slikarsko akademijo, ki je razgibala umetniško življenje v Kairu in postala zibelka moderne egipčanske umetnosti. Likovno je tu zavrgel prvotne poizkuse nadrealizma, s katerimi je v Sloveniji doživel uspeh, in se vrnil k modernemu realizmu – na njegovih platnih so se začele pojavljati peščene sipine, vasi, kmetje ob Nilu, žgoča pokrajina in trenutki temačne napetosti pred nevihto. Ne glede kakšen motiv si je umetnik izbral, ta je vedno ponazarjal njemu lastno doživljanje sveta in čustvovanje.
Potoval je tudi v Palestino, Libanon in Jordanijo, kjer se je znašel na prizorišču dogajanj izpred dveh tisoč let, ko se je na teh tleh oblikovalo krščanstvo. Pod vtisom mistike tamkajšnjih krajev se je začel zavedati veličastja vseprisotne smrti in leta 1936 naslikal monumentalno delo Zadnja večerja z doslej še nevidenim orientalskim konceptom. Na njem so namreč Kristus in apostoli upodobljeni kot Arabci, obred daritve pa se dogaja na tleh. Sliko je odkupil češki veleindustrialec Jan Bata.
Medtem ko se je v Egiptu že uveljavil kot slikar in bil sprejet kot častni gost v Vatikanu, pa ga je domovina zavračala. Ko je leta 1959 ponovno razstavljal v Ljubljani, so domači kritiki označili njegova dela za komercialna in mu očitali neuspeh, ker se ni držal nadrealizma.
Zaradi sprememb znotraj oblasti, ki ni bila naklonjena tujcem, je z družino zapustil Egipt. Čeprav je bil že v 66. letu starosti, ni niti za hip pomislil, da bi nehal ustvarjati. Življenje ga je vodilo v Pariz, prestolnico umetnosti, kjer je kljub neizprosni konkurenci nizal uspehe. Živel in ustvarjal je v Ville d'Avrayu v nekdanji Oranžariji, kjer je prirejal samostojne razstave. Tu je njegovo slikarstvo dobilo nove razsežnosti. Žarečo pokrajino Orienta so zamenjali evropski gozdovi, bregovi Loare, kmetije v Bretaniji in ribiške vasi v Normandiji. Svetloba, ki se je je napil v Egiptu, se je le pretvorila v nežnejše odtenke, a avtor je ohranil izredno jasnost barv. Za serijo slik, ki prikazujejo mostove na Sieni, je prejel zlato medaljo in pravice častnega meščana Pariza. Njegove slike, ki so raztresene po vsem svetu, se nahajajo tudi v galeriji v Saint Louju, kjer tvorijo del stalne zbirke.
Njegova dela so izid vtisa, ki ga je nanj naredila pokrajina, človek, drevo, pesek ipd. Hilbert ni samo suh odslikovalec narave oz. okolja, v katerem se je znašel, ampak ta vedno ponazarja njegovo notranje doživljanje. Z vso iskrenostjo nam torej avtor predstavi svoje počutje, ki pa je raznoliko kot življenje samo.
Jaro Hilbert je umrl 1. marca 1995 v Ville d'Avrayu, kjer je tudi pokopan. Razstava ob kulturnem prazniku je samo delček, nekaj neznatnih med seboj nepovezanih fragmentov iz umetnikovega velikanskega opusa. Bil je nemiren duh, ki je po svetu iskal nov dom in priznanje, ki mu ga domovina ni hotela dati. S to razstavo izpolnjujemo drobec njegove želje: „Rad bi razstavljal v domovini.“
Večina razstavljenih del so posodili njegovi potomci, nekaj pa jih hranijo tudi prebivalci krške občine. Razstava je zgolj uvertura v celosten prikaz slikarjevega življenja in dela, ki pa zahteva poglobljeno študijo in je velik izziv za prihodnost.
Nina Sotelšek

Razstavo s podporo Občine Krško je pripravilo Društvo likovnikov Krško – OKO, zanj Branka Pirc, predsednica.

21. junija 1897 se je v Krškem, v družini češkega inženirja Juliusa Hilberta, rodil sin Jaro. Šolanje je začel v meščanski šoli v Krškem in ga nadaljeval na ljubljanski realki. Ko se je pri šestnajstih kljub očetovemu neodobravanju odločil, da bo slikar, si je za kraj šolanja izbral praško likovno akademijo, kjer je študiral skupaj z Vladimirjem Štovičkom in Božidarjem Jakcem. Po končani akademiji leta 1925, kjer je kot tujec prejel priznanje, je razstavljal skupaj s Štovičkom v Jakopičevem paviljonu in prejel dobre kritike. V tem mlajšem obdobju je ustvarjal v duhu mističnega ekspresionizma in bil dobro sprejet pri likovnih kritikih in ljubiteljih umetnosti – kupcih.
Njegov nemiren duh in obzorja, ki so bila širša od meja njegove domovine, so ga ponesli v Egipt, kjer je ostal šestintrideset let. Bil je zelo samosvoj človek in se je načrtno izogibal utečenih poti, ki so jih že prehodili umetniki pred njim. Sanje o eksotiki in sijajnih barvah pa so se razblinile takoj, kajti svetloba in atmosfera v novem svetu sta bili tako drugačni, da je potreboval dve leti, da se je vživel v novo okolje. V Kairu, kjer je živel, je spoznal bodočo življenjsko sopotnico Šarko, izjemno svetovljansko žensko, ki mu je odprla vrata na egipčanski dvor. Tako je vrsto let slikal za egipčanskega kralja Faruka in leta 1928 ustanovil zasebno slikarsko akademijo, ki je razgibala umetniško življenje v Kairu in postala zibelka moderne egipčanske umetnosti. Likovno je tu zavrgel prvotne poizkuse nadrealizma, s katerimi je v Sloveniji doživel uspeh, in se vrnil k modernemu realizmu – na njegovih platnih so se začele pojavljati peščene sipine, vasi, kmetje ob Nilu, žgoča pokrajina in trenutki temačne napetosti pred nevihto. Ne glede kakšen motiv si je umetnik izbral, ta je vedno ponazarjal njemu lastno doživljanje sveta in čustvovanje.
Potoval je tudi v Palestino, Libanon in Jordanijo, kjer se je znašel na prizorišču dogajanj izpred dveh tisoč let, ko se je na teh tleh oblikovalo krščanstvo. Pod vtisom mistike tamkajšnjih krajev se je začel zavedati veličastja vseprisotne smrti in leta 1936 naslikal monumentalno delo Zadnja večerja z doslej še nevidenim orientalskim konceptom. Na njem so namreč Kristus in apostoli upodobljeni kot Arabci, obred daritve pa se dogaja na tleh. Sliko je odkupil češki veleindustrialec Jan Bata.
Medtem ko se je v Egiptu že uveljavil kot slikar in bil sprejet kot častni gost v Vatikanu, pa ga je domovina zavračala. Ko je leta 1959 ponovno razstavljal v Ljubljani, so domači kritiki označili njegova dela za komercialna in mu očitali neuspeh, ker se ni držal nadrealizma.
Zaradi sprememb znotraj oblasti, ki ni bila naklonjena tujcem, je z družino zapustil Egipt. Čeprav je bil že v 66. letu starosti, ni niti za hip pomislil, da bi nehal ustvarjati. Življenje ga je vodilo v Pariz, prestolnico umetnosti, kjer je kljub neizprosni konkurenci nizal uspehe. Živel in ustvarjal je v Ville d'Avrayu v nekdanji Oranžariji, kjer je prirejal samostojne razstave. Tu je njegovo slikarstvo dobilo nove razsežnosti. Žarečo pokrajino Orienta so zamenjali evropski gozdovi, bregovi Loare, kmetije v Bretaniji in ribiške vasi v Normandiji. Svetloba, ki se je je napil v Egiptu, se je le pretvorila v nežnejše odtenke, a avtor je ohranil izredno jasnost barv. Za serijo slik, ki prikazujejo mostove na Sieni, je prejel zlato medaljo in pravice častnega meščana Pariza. Njegove slike, ki so raztresene po vsem svetu, se nahajajo tudi v galeriji v Saint Louju, kjer tvorijo del stalne zbirke.
Njegova dela so izid vtisa, ki ga je nanj naredila pokrajina, človek, drevo, pesek ipd. Hilbert ni samo suh odslikovalec narave oz. okolja, v katerem se je znašel, ampak ta vedno ponazarja njegovo notranje doživljanje. Z vso iskrenostjo nam torej avtor predstavi svoje počutje, ki pa je raznoliko kot življenje samo.
Jaro Hilbert je umrl 1. marca 1995 v Ville d'Avrayu, kjer je tudi pokopan. Razstava ob kulturnem prazniku je samo delček, nekaj neznatnih med seboj nepovezanih fragmentov iz umetnikovega velikanskega opusa. Bil je nemiren duh, ki je po svetu iskal nov dom in priznanje, ki mu ga domovina ni hotela dati. S to razstavo izpolnjujemo drobec njegove želje: „Rad bi razstavljal v domovini.“
Večina razstavljenih del so posodili njegovi potomci, nekaj pa jih hranijo tudi prebivalci krške občine. Razstava je zgolj uvertura v celosten prikaz slikarjevega življenja in dela, ki pa zahteva poglobljeno študijo in je velik izziv za prihodnost.
Nina Sotelšek

Razstavo s podporo Občine Krško je pripravilo Društvo likovnikov Krško – OKO, zanj Branka Pirc, predsednica.

Datoteke