Tudi miši gredo v nebesa

Bojevita miška Hopka in plahi lisjak Beloprsec se po nesrečnem pripetljaju nevede znajdeta v živalskih nebesih. V tem nenavadnem okolju morata pozabiti na svoje naravne nagone in na popotovanju po novem svetu združiti moči. Miška in lisjak po številnih dogodivščinah in nepričakovanih prigodah naposled postaneta najboljša prijatelja.

Film Tudi miši gredo v nebesa govori o upanju, iskanju ljubezni in pogumu, pa tudi o preseganju predsodkov in celjenju starih ran. Pokaže nam, da je vse, kar se zdi že skoraj končano, lahko začetek nečesa novega.

Zanimivosti
Film je nastal po knjižni predlogi Miši gredo v nebesa avtorice Ive Procházkove, ki se v svojih delih pogosto dotika težjih tem, s katerimi se srečujejo otroci in mladostniki. Zgodbo o živalskih nebesih je napisala tudi zaradi lastnega otroškega strahu pred smrtjo. Knjigo je v slovenskem jeziku leta 2019 izdala Založba Miš.

Film je občasno nastajal na osmih različnih lokacijah po Evropi. Celoten proces ustvarjanja filma je trajal 6 let, samo snemanje pa nekaj več kot 14 mesecev. Za film je bilo zgrajenih približno 80 kompletov kulis in ročno izdelanih več kot 100 lutk. Snemalo se je na več različnih prizoriščih naenkrat, z osmimi animatorji, zato je film v organizacijskem in proračunskem smislu največja produkcija stop animacije v češki zgodovini.

Iz prve roke
»Pri tej zgodbi mi je všeč, da govori o težavah, s katerimi se spopadajo vsi otroci, denimo o strahu. Otroci občutijo strah različno močno, a nihče se mu ne more izogniti. Pogosto sta tudi smrt in prijateljstvo temi, s katerima se srečamo že zelo zgodaj. Še ena pomembna tema so predsodki. Miška je vedno mislila, da so lisice hudobne in da se nikoli z nobeno ne bi mogla spoprijateljiti. Toda v tem vzporednem nebeškem svetu, v katerem se živali ne morejo več jesti med sabo in kjer so osvobojene svojih naravnih nagonov, miška odkrije, da ima z lisjakom veliko skupnega, da so obema všeč iste stvari in da podobno razmišljata. Film govori o tem, da je včasih treba pretresti ustaljeni red, pa naj bo naravni ali ne.«
– Denisa Grimmová

»To je tudi film o ljubezni in samouresničitvi. Naša mala miška se trudi najti izgubljeno ljubezen, kakršno ji je izkazoval oče, preden ga je veliko prezgodaj pokončala hudobna lisica, zato se mora znebiti strahu. V tej preizkušnji ji pot prekriža še eno občutljivo bitje, lisjak, ki prav tako išče ljubezen in bo naredil vse, da pridobi njeno zaupanje in postane njen prijatelj.«
– Jan Bubeníček

O avtorjih
Denisa Grimmová je animatorka, specializirana za 2D in stop animacijo. Režirala je več uspešnih kratkih filmov, delala pa je tudi kot scenografka, med drugim pri celovečerni stop animaciji Fimfárum – Do třetice všeho dobrého. Za svoje delo pri tem filmu je bila nominirana za nagrado češki lev.

Jan Bubeníček je študiral na filmski akademiji FAMU v Pragi pri profesorju Břetislavu Pojarju. Kot mentor je sodeloval na delavnicah na festivalu v Šintokuju, festivalu animacije v Kobeju, Kjotski univerzi za umetnost in oblikovanje ter filmski akademiji v Jamagati. Njegov film Tři Fuové se je na filmskem festivalu v Cannesu uvrstil v izbor Kodakovih novih evropskih talentov. Leta 2016 je posnel svoj prvi celovečerni animirani film, Smrtelné historky.

Kritike
» Ni kaj, film je mračen, a otroci ljubijo mrak – v nasprotnem primeru pravljic ne bi tako požirali. In tale film, ki gre raje za nosom kot repom, je zadnji, ki bi jih podcenjeval – zato bo
zanesljivo čaroben, transformativen in katarzičen. Sporočilo pa je na dlani: miška in lisjak sta smrtna sovražnika, a po smrti postaneta najboljša prijatelja – če hočemo biti torej zadovoljni in srečni, se moramo že za časa življenja obnašati tako, kot da smo že mrtvi. Kaj naj rečem – animirani film ima prav. Kot vedno. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Kot pri Čudovitem lisjaku ter filmih z Wallaceom in Gromitom tudi tukaj spremljamo stop animacijo lutk stare šole (z nekaj pomoči računalniške animacije). Zato tudi ta ponuja tisto neskončno prijetno domačo estetiko, kot da bi lahko segel vanjo in se dotaknil vsakega kosma, vsakega milimetra oguljene dlake ali vsake grčave vejice.«
– Cath Clarke, The Guardian

»Film je poln praktičnih naukov, ki jih bodo starši bržkone cenili, vključno s tem, kako pomembno je kopanje in kako nevarno je skočiti na cesto, ne da bi pogledal levo in desno. Večji odmev pa imajo globlja vprašanja, ki jih načne film, denimo da nikogar ne smemo soditi po videzu (ali mestu v prehranjevalni verigi) in da ni nikoli prepozno, da se naučimo postati boljša različica samih sebe. /…/ Podrobnosti, kot so dlaka ročno izdelanih lutk pa trava in vejice na precizno izdelanih ozadjih, odslikavajo prismuknjenost in toplino, ki sta temu mediju edinstvena, in to tudi v zgodbi, ki se ne boji postati nekoliko temačna.«
– Tracy Brown, Los Angeles Times

»Ta očarljiva stop animacija je prava paša za oči. Film bi moral navdušiti mlajši del družinskega občinstva; starejši gledalci pa bodo prepoznali vplive, ki segajo od celovečernih stop animacij tipa Kokoške na begu in Čudoviti lisjak do bojev med plenilcem in plenom v Zootropolisu in celo pomežika studiu Ghibli.«
– Wendy Ide, Screen Daily