Emily Dickinson je večino življenja preživela na posestvu staršev v mestecu Amherst v Massachusettsu. Pisala je dnevno, vsako noč, a je bil le neznaten fragment te poezije objavljen v času njenega življenja. Bila je plaha, a polna iskrivega smisla za humor. Njeno življenje je prevevalo tiho dostojanstvo; njeno poezijo izjemna veličina. Vsa groza in lepota sveta sta tu skrčeni na samo esenco pomena in ekspresije. Bila je bržkone ena največjih pesnic.
Tiha strast je pretanjena in pogosto humorna zgodovinska drama o življenju in delu ene največjih pesnic vseh časov Emily Dickinson, v režiji poeta sodobnega britanskega filma Terencea Daviesa. In je hkrati pretresljiv portret ženske, umetnice uporniškega, neodvisnega duha v primežu zadušljive patriarhalne in krščanske morale.
»Obožujem poezijo Emily Dickinson. Po mojem mnenju predstavlja vrhunec ameriške poezije 19. stoletja. /…/ Nikoli me niso prevzele pesmi Henryja Longfellowa, toda Dickinsonova je bila resnični genij in močno pred svojim časom. Njene najboljše pesmi so zares veličastne. Tako zgoščene so, kot destilati čiste esence. Zato so tako silovite. /…/ Svojo skrajno zgoščeno izraznost je izpopolnjevala za zaprtimi vrati, brez kompromisov, v privilegiranem razkošju svojega zasebnega sveta. To so pesmi izjemne eksaktnosti in dostojanstva, globoke, pritajene meditacije o smrtnosti in minljivosti življenja in lepote, ki ju hkrati slavijo. Bila je skrajno sramežljiva, a imela je živahen smisel za humor, rada se je smejala in veselilo jo je, če so jo spravili v smeh. Njena prijateljstva so bila intenzivna, toda največjo srečo je občutila v družinskem krogu. To je bil vrelec njene umetnosti. /…/ Predstava [Cynthie Nixon] je nekaj neverjetnega. Ona je Emily Dickinson! Prav zares! Ko v nekem posnetku pogleda od strani, zagledate Emily Dickinson. In Jennifer Earle, ki igra njeno sestro, prav tako blesti. Ko se spreta, moraš biti že kar pazljiv. Seveda sta sestri in druga drugo brezpogojno podpirata, toda ko se prepirata, gre zares. Obe sta bili čudoviti. Predstava Nixonove pa je nekaj najbolj neverjetnega od vsega, kar sem kdaj videl. Posneti smo morali veliko pesmi, ki jih je sama recitirala. Ko je bilo snemanje filma zaključeno in smo bili v montirnici, me je vprašala, ali mora kakšno pesem ponoviti. Odvrnil sem ji, da ni nobene potrebe.«
