O ZGODBI
Andrew Neiman je ambiciozen, mlad, jazzovski bobnar, osredotočen samo na to, da bi se povzdignil na vrh svojega elitnega glasbenega konservatorij vzhodne obale. Preganja ga spodletela pisateljska kariera njegovega očeta, zato še toliko bolj intenzivno noč in dan hrepeni, da bi postal eden velikih. Terence Fletcher, vaditelj, ki je znan tako po svojem učiteljskem talentu kot po svojih srhljivim metodah, vodi najboljši jazzovski ansambel na šoli. Fletcher odkrije Andrewa in nadebudnega bobnarja premesti v svojo skupino in za vedno spremeni mladeničevo življenje. Andrewova strast, da bi postal popoln, se hitro spremeni v obsedenost, ko ga učitelj potiska na rob tako njegovih sposobnosti kot zdrave pameti.
Režiserjeva izjava O radosti glasbe obstaja veliko filmov. A kot mladi bobnar v jazzovskem orkestru prestižnega visokošolskega konservatorija sem najbolj pogosto občutil čisto drugo čustvo: strah. Strah, da ne bom ujel ritma. Strah, da bom zgrešil noto. Strah, da bom zgrešil tempo. Najbolj pa sem se bal svojega dirigenta. Z Ritmom norosti sem hotel posneti film, ki bi zbujal občutke vojaškega filma – ko inštrumenti zamenjajo orožje, ko so besede tako nasilne kot orožje, in ko se akcija odvija ne bojnem polju, ampak v vadbenih prostorih šole ali na koncertnem odru.
Jazzovska legenda, ki se mi zdi od nekdaj najbolj zanimiva, je mladi Charlie Parker. Če bi me vprašali, kdo so bili Charliejevi sodobniki, ko je imel 16 ali 17 let, kdo med mladimi mački Kansas Cityja bo postal največji glasbenik svoje generacije, nihče ne bi izbral Charlieja. Starejši bi rekli, da je bil samo zagnan mulc povprečnega talenta. A vseeno se je v poznih najstniških letih nekaj zgodilo s Charliejem, ker je do 19-tega leta že preigraval glasbo, ki sodi med najboljše vseh časov. Kako se je to zgodilo? Zgodba pripoveduje, da je Charlie nekega večera sodeloval pri seansi v Reno Clubu in zafrknil svoj solo: stalni bobnar mu je v glavo vrgel cimbale in občinstvo ga je s posmehovanjem pregnalo z odra. Spat je šel s solzami v očeh, mrmrajoč si: Jim bom že pokazal, tem mačkom. Naslednje leto je vadil kot nor in ko se je vrnil v Reno, je očaral svet.
Kot srednješolec sem vsak dan več ur preživel v zvočno izolirani kleti in vadil, dokler mi niso krvavele dlani, in sanjal o natanko taki preobrazbi. Podžigal me je lokalni junak, večji od življenja samega, moj šolski dirigent, ki mu je v zadnjem desetletju prav tako uspela izjemna preobrazba: jazz ansambel samih zelencev iz javne šole v New Jerseyju je spremenil v najboljši program svoje vrste v državi po mnenju revije Down Beat, v ansambel, ki je igral na dveh predsedniških inavguracijah. in ki je odprl JVC Jazz Festival v New Yorku. Vrsto let je bilo bobnanje moje življenje in prvič sem glasbo predvsem začel povezovati – ne z zabavo ali samoizraznostjo, ampak s – strahom.
Če zdaj gledam nazaj, se sprašujem, kako in zakaj se je to zgodilo. Moja pot bobnarja je dosegla vrhunec s priznanji in nagradami na nacionalni ravni, vendar se še vedno zelo živo spominjam nočnih mor, slabosti in obrokov, ki sem jih preskočil, dni nepredstavljive napetosti – vse zavoljo glasbenega sloga, ki, vsaj na površju, poudarja svobodo in radost. Najbolj pomembno od vsega v tistih dneh pa je bil en odnos – med učiteljem in mano. Ta odnos – tako nabit in prepreden z napetostjo - sem hotel raziskati v Ritmu norosti. Če je učiteljeva dolžnost učenca prignati do veličine, na kateri točki je dovolj res dovolj? So Charlieja Parkerja res morali pregnati z odra, da bi postal Bird? Kako nekoga narediš velikega?
Da bi prikazal čustva iz svojih bobnarskih let, sem hotel vsak glasbeni nastop v filmu posneti, kot bi bilo tekmovanje na življenje ali smrt – kot pregon z avtomobili ali bančni rop. Hotel sem prikazati vse podrobnosti, ki se jih spominjam – vso umazanijo in packarijo, ki sodita k delu z glasbo. Slušalke in zlomljene palice za bobne, žulje in porezane dlani, nenehno štetje ritma in piskajoč metronom, pot in slabost. Hkrati sem hotel prikazati minljive trenutke lepote, ki jih dopušča glasba – in ki jih film lahko tako ganljivo prikaže. Ko poslušate solo Charlieja Parkerja, vstopite v stanje blaženosti. Je bilo vse trpljenje, ki ga je Parker prestajal, vredno, samo zato, da bi več desetletij pozneje uživali v njem? Nimam pojma, a zame je to vprašanje vredno zastaviti, to je vprašanje, ki presega glasbo – celo umetnost – in se dotakne koncepta, ki je tako preprost, a tako temeljen za ameriškega duha: veličina za vsako ceno.
O REŽISERJU
Damien Chazelle je rojen leta 1985. Bil je scenarist in režiser svojega prvega filma Guy and Madeline on a Park Bench, ki je nastal med njegovim študijem na Harvardu. Film je bil leta 2009 nominiran za nagrado na festivalu neodvisnega filma Gotham. Ns seznam najboljših filmov so ga uvrstili naslednji mediji: Metacritic, The New York Times, The Village Voice, The Chicago Tribune, The Boston Globe, Time Out New York, Film Comment ter The Boston Phoenix. Konec leta 2012 je režiral kratki film, ki je delno temeljil na njegovem prvem scenariju za celovečerni film, Ritem norosti. Kratki film je dobil nagrado žirije na Filmskem festival v Sundancu.
O IGRALCIH
Miles Teller (Andrew) je posnel filme Zajčja luknja, Footloose, 21 And Over, Project X, The Spectacular Now, Get A Job, Two Night Stand, That Awkward Moment, Razcepljeni.
J.K. Simmons (Fletcher) je sodeloval pri projektih Spider Man, Mehikanka, V zraku, Hidalgo, The Ladykillers, Off the Map, For Love of the Game, The Gift, Thank You for Smoking, Rendition, Burn After Reading, Juno, The Words, The Music Never Stopped, Jennifer’s Body, Extract, The Vicious Kind, I Love You Man, Beginner’s Guide to Endings, Contraband, Jobs, , Labor Day, The Reluctant Professor, Murder of a Cat, Breakpoint ter serijah The Closer, Oz, Zakon in red, Parki in rekreacije, Men at Work.
Paul Reiser (Jim) je nastopal v seriji Noro zaljubljena in filmih Osmi potnik 2, Ženska za znoret, Moški za poročanje, Behind The Candelabra, Obedovalnica, Life After Beth, The Thing About My Folks, Bye, Bye Love, The Marrying Man, ter Policaj iz Beverly Hillsa 1 in 2. Je tudi avtor knjig Couplehood, Babyhood ter Familyhood.
