Bivši BBC-jev novinar Martin Sixsmith, ki je nedavno izgubil službo pri laburistični vladi, razmišlja, kako bi spet spravil na noge svojo kariero. Na neki zabavi mu natakarica pove o svoji materi Philomeni, ki so ji katoliške nune pred petdesetimi leti kot 'padli ženski' vzele otroka in ga dale v posvojitev. Sixsmith sprva pokaže le malo zanimanja za to na videz trivialno tabloidno zgodbo, a ker mu ne preostane nič drugega, se cinični časnikar odloči za srečanje s Philomeno. Ko ga očarljiva stara gospa, ki rada prebira Readers Digest in gleda TV-serije, zaprosi za pomoč pri iskanju sina, je Sixsmith preprosto ne more zavrniti ...
Philomena pripoveduje resnično zgodbo skeptičnega BBC-jevega novinarja in simpatične starejše gospe o iskanju njenega davno izgubljenega sina. Ta topla in duhovita različica Sester Magdalenk, v kateri blestita Judi Dench in Steve Coogan, je z Beneškega filmskega festivala odnesla nagrado za najboljši scenarij.
ZANIMIVOST:
Film je posnet po raziskovalni knjigi BBC-jevega dopisnika Martina Sixsmitha The Lost Child of Philomena Lee. Knjiga, ki je izšla leta 2009, je spodbudila številne posvojene irske otroke in njihove matere, da so razkrili svoje zgodbe. Mnogi od njih še vedno iščejo izgubljeno družino.
IZ BESED REŽISERJA:
»To je film o neobičajnem paru; nenavadno potovanje, na katerega se odpravita pronicljivi novinar in starejša gospa. /…/ Resnična zgodba je zelo tragična, zato je bil humor pomemben. Omogočil nam je, da smo ustvarili bolj sproščeno vzdušje in lažje spregovorili o težkih temah. S komičnimi dialogi zgodbe nismo želeli zbanalizirati, ampak smo jo hoteli narediti bolj dostopno in ganljivo. To smo storili z velikim spoštovanjem, saj je Philomena izjemna oseba, ki je veliko pretrpela in si zasluži veliko pozornosti. Poleg tega ima kljub svoji starosti kar presenetljiv smisel za humor. Cinizem in kritika sta uperjena proti cerkvi. Rad bi, da bi si film ogledal papež. Rad bi slišal njegovo mnenje. /…/ Všeč so mi večplastne zgodbe. Dramatična plast za osnovo, plast romantične komedije, in bolj kritična plast … To je moj način pripovedovanja zgodb.«
- Stephen Frears, režiser
KRITIKE:
»Philomena je pravi užitek. /…/ Film je na prvi pogled preprost, a zgodba postopoma razkrije plast bolj kompleksnih vprašanj vere, moralnih odločitev, odgovornosti katoliške cerkve ter preprostega spletanja vezi med dvema različnima človekoma. /…/Philomena je očarljiv in nepozaben film, ki bo prepričal občinstvo. Topel, sočuten in nežno polemičen /…/.«
- Mark Adams, Screen Daily
»Dramsko trpkost zgodbe je režiser uspel preseči s subtilnim koktejlom čustev, dobrega razpoloženja in posebno skrbno odmerjene doze humorja. /…/ Ostri dialogi, spopad generacij in družbenih slojev ter kritika katoliške vere se lepo zlijejo v temo, ki so jo – v bolj mračnem razpoloženju – med drugim raziskovale že Sestre Magdalenke (The Magdalene Sisters). /…/ Čeprav je Philomena v prvi vrsti crowd pleaser, pa je hkrati tako rekoč popolno delo /…/.
- Domenico La Porta, Cineuropa
»Vsaka 'human interest story' na srečo ni nujno tudi šund. Vsak srečen konec zato ni hkrati laž. Philomena, ki so jo na Beneškem filmskem festivalu sprejeli z navdušenim aplavzom, je užitek od začetka do konca /…/.«
- Xan Brooks, The Guardian
»Med Judi Dench in Stevom Cooganom, resničnima mojstroma svoje obrti, na platnu vlada pristna kemija, njun suhi humor pa dviga razpoloženje v bolj mračnih trenutkih. Frears čudovito uravnoteži te nasprotujoče si tone ter ustvari film, ki prikaže kompleksnost človeškega značaja. Čeprav nam razkrije nekatera izmed najtemnejših dejanj katoliške cerkve, nasPhilomena hkrati spomni na eno njenih največjih vrlin: odpuščanje.«
- Michèle Maheux, Filmski festival v Torontu
»Da bi Frears težko in žalostno zgodbo razlahkotil, jo je duhovito podložil še z vprašanjem o razmerju med trivialno in visoko umetnostjo. Namreč: "navadne" zgodbe, ki jih piše življenje, kakršno je Philomenino, so na svetu zato, da se ob njih visoke ambicije, kakršne so Sixsmithove, zavedo svojih meja, sporoča Frears. Topel film, ki lahko greje tudi še januarja.«
- Peter Kolšek, Delo
»Čeprav je zgodba, tako kot nenazadnje tudi Sestre Magdalenke Petra Mullana (2002), nedvoumno kritično usmerjena proti instituciji irske cerkve, pa se Frears nikoli ne odloči za neposredno konfrontacijo in popoln napad. Nehumanost, barbarstvo in patologija v dejanjih irske cerkve, še izraziteje pa popoln manko sočutja kot temelja vere, ki jo pridiga, so vedno prikazani le posredno, skozi osebno transformacijo, ki jo doživlja Philomena. In prav zato se zdi Frearsova obtožba še veliko silovitejša in radikalnejša. Hkrati pa je prav to opazovanje in vrednotenje sveta ter dogodkov v njem prek človeškega pogleda, utemeljenega v nekakšnem idealu humanizma, tudi ena redkih, morda celo edina konstanta v delu Stephena Frearsa.«
- Denis Valič, Pogledi
