Michèle, uspešna direktorica podjetja za razvoj računalniških iger, se zdi neuničljiva tako v ljubezni kot v poslovnem življenju. Nekega večera pa jo v lastnem domu napade in posili zamaskiran neznanec. Michèle se odloči, da bo napadalca izsledila sama. Ko mu naposled stopi na prste, se z njim zaplete v nevarno, a vznemirljivo igro, ki lahko vsak trenutek uide izpod nadzora.
Drzna žanrska zmes Paula Verhoevna (Prvinski nagon) z Isabelle Huppert v koži enigmatične ženske, ki noče pristati na vlogo žrtve. Najbolj provokativen film lanskega Cannesa in dobitnik dveh zlatih globusov.
»Michèle je novi tip ženske. To me je vznemirjalo. Postfeministični lik, ki išče svoj prostor in gradi svoje vedenje nekje med žrtvijo in maščevalko. Je rezultat moškega neuspeha, zato so vsi moški liki v filmu zgube in slabiči. /.../ Na začetku filma sem želel lik učinkovito predstaviti v štirih kadrih. Film se pravzaprav začne takrat, ko se posilstvo konča. Michèle takoj pospravi sobo, v koš za smeti odvrže obleko, ki jo je imela na sebi, se okopa in izmije kri iz vagine. Menim, da ta sekvenca povzame bistvo njenega lika; ne bo dovolila, da jo definira to posilstvo, ampak jo bodo določala njena dejanja. Mislim, da sem ta lik razumel. Čeprav sam ne poznam nikogar, kot je ona, in najbrž tudi vi ne, sem bil prepričan, da takšna ženska obstaja. Tudi mnoge like iz knjig Dostojevskega sprejemamo kot resnične, čeprav takšnih ljudi nimamo v svojem krogu prijateljev. /.../ Gledalci si morajo na podlagi posameznih elementov zgodbe stvari razložiti sami, čeprav noben od teh elementov sam po sebi ne more pojasniti vsega. Nisem na primer hotel dopustiti razlage, da je bila Michèle kot otrok travmatiziana zaradi dejanj svojega očeta in se je zato na posilstvo odzvala na tak način. Hotel sem ubežati tako omejenemu pogledu na to žensko in njeno vedenje. To je ena od možnosti, a nič več kot to. Razlog tiči preprosto v Michèle sami, v vseh vidikih njene osebnosti. Ali je že od nekdaj taka ali pa je takšna postala zato, ker ... Tega preprosto ne vemo. /.../ Bolj zanimivo in zabavno je gledalce presenetiti, kot pa nekritično ponavljati tisto, kar so že naredili drugi režiserji in pisci. Sem velik oboževalec Stravinskega in njegovega nenavadnega načina komponiranja simfonij, spodkopavanja uveljavljenih pravil. /.../ Ko si je film ogledala Isabelle Huppert, mi je med drugim dejala: 'Najbolj zanimiv vidik je neprestana dvoumnost.' Prav ima. Težko je dokončno doumeti to žensko. Vse je spremenljivo, niti se prepletajo ... Takšno zasnovo sem uporabil že v drugih filmih, zlasti v Popolnem spominu – v popolnoma drugačnem žanru – s spajanjem sanj in resničnosti. Na koncu ne veš, kaj bi si mislil. Nejasno je. Rad puščam odprte možnosti. Podobno kot v resničnem življenju, kjer nikoli ne veš, kaj se skriva za smehljajem.«
- Paul Verhoeven
Zanimivosti
Film Ona naj bi sprva nastal v ameriški produkciji. Producent Saïd Ben Saïd je režiserju poslal Djianov roman, in ko je Verhoeven sprejel režijo, sta za priredbo romana angažirala ameriškega scenarista Davida Birka. Birke je roman prilagodil ameriškemu okolju, potem pa sta se Verhoeven in Saïd lotila iskanja financerjev in igralcev. Kmalu se je izkazalo, da za film ni zanimanja ne pri enih ne pri drugih. Vloge Michèle ni hotela sprejeti nobena izmed znanih ameriških igralk, zato pa se je zanjo takoj ogrela Isabelle Huppert. Scenarij so nato zopet prilagodili francoskemu okolju in dogajanje postavili v Pariz, s prenovljenim projektom pa v Franciji niso imeli težav pri pridobivanju finančnih sredstev.
