Na mlečni poti

»Film je zame še vedno tako intenzivna izkušnja in delo kot takrat, ko sem snemal prvega. Tudi s tokratnim grem v Benetke, natanko tja, kjer sem pri 27 letih začenjal. Pri filmu je najbolj neverjetno, da na začetku snemanja ničesar ne veš; vselej je tako, kot bi začenjal iz nič. Tega novega popotovanja sem se pri filmu Na mlečni poti veselil prav toliko, kolikor me je bilo pri prvencu Se spominjaš Dolly Bell? strah, česa vsega se moram šele naučiti. /…/ Med snemanjem sem odkril lepoto in intenzivne, človeške svetove. Na mlečni poti se je razvil iz številnih plasti mojega lastnega življenja. Če bi lahko primerjal svoje filme nekoč in zdaj, se dandanes mnogo bolj vračam h koreninam. V različnih obdobjih mojega življenja je film sobival z drugimi oblikami umetnosti: z literaturo, slikarstvom in tako dalje. Tokrat pa sem se zelo neposredno lotil ustvarjanja filma v domeni čistega filmskega jezika. /…/ Film je posnet po receptih preteklosti, z govorico filma sedemdesetih in osemdesetih let, univerzalnim filmskim jezikom, ki se danes redko uporablja. To je po svoje staromoden, toda v isti sapi moderen filmski jezik.«
- Emir Kusturica, režiser in scenarist

portret avtorja
Emir Kusturica (1954), v Sarajevu rojeni srbski režiser, scenarist in igralec, danes bržkone slovi prav toliko po svojih politično kontroverznih izjavah kot po prestižnih lovorikah z največjih filmskih festivalov ter renomeju enega najbolj inovativnih cineastov svoje generacije. Že na začetku filmske kariere je v 80. letih ustvaril nekaj najbolj ikoničnih, danes že kultnih del kinematografije bivše Jugoslavije, kot so Se spominjaš Dolly Bell? (Sjećaš li se Dolly Bell?, 1981), Oče na službenem potovanju (Otac na službenom putu, 1985) in Dom za obešanje (Dom za vešanje, 1988). Kusturica je filmsko režijo doštudiral leta 1978 na praški filmski akademiji FAMU. Nagrade je prejemal že za študijske kratkometražce, denimo Guernico (1978), najboljši film na Festivalu študentskega filma v Karlovih Varih. Po študiju je v Sarajevu sprva snemal televizijske filme, leta 1981 pa posnel svoj celovečerni režijski prvenec Se spominjaš Dolly Bell?, ki mu je prinesel zlatega leva za najboljši prvenec na beneškem festivalu. Za drugi celovečerni film Oče na službenem potovanju je leta 1985 prejel zlato palmo in nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI v Cannesu ter nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Dom za obešanje mu je leta 1989 v Cannesu prinesel še nagrado za najboljšo režijo. Prvi Kusturičev film v angleškem jeziku, halucinantni Arizonski sen (Arizona Dream, 1993) z Johnnyjem Deppom, Faye Dunaway, Lili Taylor in Jerryjem Lewisom v glavnih vlogah, pa srebrnega medveda na Berlinalu. Drugo zlato palmo je s canskega festivala odnesla nadrealistična balkanska vojna drama Podzemlje (Underground, 1995). Beneškega srebrnega leva za najboljšo režijo pa bučna farsa o romskem zaselku na bregu Donave Črna mačka, beli mačkon (Crna mačka, beli mačor, 1998). V Cannesu, kjer je Kusturica leta 2005 predsedoval tudi glavni žiriji, so bili premierno prikazani še Življenje je čudež (Život je čudo, 2004), Obljuba (Zavet, 2007) in dokumentarec o legendarnem argentinskem nogometašu Maradona (Maradona by Kusturica, 2008). Po filmu Dom za obešanje sta z Nelejem Karajlićem, sočlanom skupine The No Smoking Orchestra (bivše Zabranjeno pušenje), leta 2007 priredila punk opero Time of the Gypsies, ki je bila premierno uprizorjena v pariški operi Bastille. Filme Emirja Kusturice, ki povečini pripadajo magičnemu realizmu, zaznamujejo delo z naturščiki, množični prizori in odsotnost bližnjih planov, zvočno in vizualno izobilje, prepletanje fantazije in stvarnosti ter ljubezenske in vojne tematike, pa nepogrešljiva ciganska godba in anarhičen črni humor. 

kritike
»Emir Kusturica se za zlatega leva poteguje s filmom Na mlečni poti, odbito balkansko vojno romanco, ki bo s svojim polnomastnim, visokokaloričnim izobiljem za marsikoga morda prevelik zalogaj. Toda prve pol ure filma se ponaša z vznemirljivo režijo, film pa s trenutki čiste radosti, zamešane med perje, jajca, krogle in razlito mleko. Pristanemo sredi bosansko-srbske vojne. Med tesno posejanimi okopi se kršijo premirja, švigajo bombe, drdrajo strojnice in sivi sokol prečka bojne črte, medtem ko se jata gosi okopa v kadi prašičje krvi. Kot se izkaže, so to le sanje tamkajšnjega mlekarja Koste (Emir Kusturica), toda resničnost ni nič manj, kvečjemu še bolj nadrealistična.«
- John Bleasdale, CineVue

»Na mlečni poti ni brez napake in si veliko dovoli, toda hkrati je impresiven film v režiserjevem značilnem duhu – še eno divje opito veseljačenje s ščepci magičnega realizma in tragedije, tokrat ozaljšano z računalniško grafiko. Lahko ste že nekoliko otopeli za bravurno predstavo, ki jo zna pričarati Kusturica, toda še vedno gre za izjemen dosežek in režiserjev vizualni čut je kolosalen.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»V svet Emirja Kusturice se te dni seveda nihče ne podaja resno pričakujoč skromnost, zadržanost ali celo tankočutnost, in pritoževati se, da je Na mlečni poti bučno pretiran film, je enako kot tarnati, da je voda mokra. V takšnih kakofoničnih okoliščinah se Monica Bellucci znajde sijajno, kar je vredno občudovanja, zlasti zato, ker večino dialogov odigra v očarljivi, rahlo naglašeni srbščini (njena junakinja se je šele pred kratkim naučila jezika). Legendarna lepotica filmskih platen in nedavno Bondovo dekle vseskozi ohrani svoje dostojanstvo, pa naj se pod vodo, na dnu vodnjaka, izmika kroglam ali valja po blatnem minskem polju v digitalnem primežu računalniško ustvarjene kače.«
- Neil Young, The Hollywood Reporter

»Živali, ki delujejo kot zaščitniški duhovi – računalniško animirani modras, čreda ovac, medved v potoku, metulj v vodnjaku –, napajajo magično-realistični podtekst, medtem ko nas pokrajine v privlačni, živobarvni filmski fotografiji ponesejo v prostranstva zahodne Bosne. Kusturica v nekaj divjih, norčavih in s slivovko podžganih prizorih zabav zaigra na klavir in cimbale, ta živahna balkanska poročna glasba pa se nato prelije še v glasbeno kompozicijo filma, /…/ katere skladatelj je režiserjev sin Stribor.«
- Lee Marshall, Screen Daily

»Toda vse te živali so Kostove prijateljice, kar pomeni, da z njimi komunicira. Toliko »pametnih« živalskih prijateljev in prijateljic imajo junaki le v animiranih filmih. In film Na mlečni poti /…/ izgleda kot animirani mjuzikl: okrog grmi, treska in poka, svet se ruši, vsi pa divje pojejo in plešejo, dneve in noči. /…/ Ne, tu se nihče ne zadržuje. Orkester igra dalje. Vojna ne prepoveduje užitka, temveč ga zapoveduje. Markiz de Sade in Kant srečata generala von Clausewitza. /…/ Res medvedji ego moraš imeti, da vojno tako personaliziraš (in privatiziraš), da torej v njej vidiš znamenje svoje "odrešitve" (in pot do izpolnitve svojih sanj), kot nekaj, kar se je zgodilo zaradi tebe, a po drugi strani ima Kusta, ki je filmske sete vedno razumel kot bojišča, vendarle prav: v Jugoslaviji so tistih 45 let toliko in tako strastno govorili o vojni, da sojo dobesedno klicali. Obenem pa so tudi učili: kdor ni šel skozi vojno, ni svetnik! Kusta-Kosta se ima zdaj za takšnega svetnika, film Na mlečni poti pa izgleda kot njegova pot v samostan. Med Kosto in Monico Bellucci je morda res le toliko kemije kot med Kusto in Sarajevom po vojni, toda med Kusto in filmom je še vedno toliko kemije kot med njim in Sarajevom pred vojno.« ZA
- Marcel Štefančič, jr., Mladina