Režiser socialno-zgodovinskih dram Veter, ki trese ječmen, Angelski delež in Jimmyjev dom predstavlja trpko življenjsko izkušnjo sodobnega razčlovečenja človeških usod, prepuščenih brezkompromisnim kapitalističnim pravilom. Tesar Daniel po srčnem infarktu zaprosi za socialno pomoč, vendar se znajde v neusmiljenem birokratskem labirintu. Med izpolnjevanjem dolgotrajnih postopkov se njegovo življenje preplete z mlado mamo Katie, ki se je znašla v podobni brezizhodni stiski. Z medsebojno pomočjo v njuna življenja spet posije kanček upanja, toda surovi sistem v njiju vidi zgolj številki na papirju.
Portret slehernika v boju proti absurdnemu sistemu podeljevanja socialnih podpor v Veliki Britaniji. Zlata palma letošnjega festivala v Cannesu.
Devetinpetdesetletni Daniel Blake je vse življenje delal kot tesar v Newcastlu. Potem ko doživi srčni napad in skoraj pade z gradbenega odra, prvič v življenju potrebuje pomoč države. A ob zaprositvi za socialno pomoč Blake trči ob zid institucionalne birokracije, katere obraz so brezčutni socialni delavci. Na tej poti spozna Katie, mlado samohranilko z dvema otrokoma, ki ima podobne težave. Oba se znajdeta na nikogaršnjem ozemlju, v primežu socialnih institucij, ki v današnji Veliki Britaniji delujejo v duhu politične retorike »delavni proti lenim«.
»Upam, da zgodba postane tehtna zaradi dejstva, da je koncept znan večini izmed nas. Gre za frustracijo in črni humor ukvarjanja z birokracijo, ki je tako očitno topoglava, tako otipljivo zasnovana z namenom, da te spravlja ob živce. Če to lahko poveš verodostojno in če si sposoben odnos med ljudmi, ki jih loči uradni pult ali telefonska linija, brati med vrsticami, bi to moralo razkriti vse komične podtone, vso pripadajočo krutost - in, navsezadnje, tragedijo človeškega položaja. »Revni so sami krivi za svojo revščino« - to ščiti moč vladajočega razreda.« - Ken Loach, režiser
KEN LOACH (režiser) se je na Oxfordski univerzi, kjer je študiral pravo, prvič srečal z gledališkim delom. Filmsko pot je začel leta 1963 kot pomočnik režije pri BBC. O avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja ter nagnjenosti k socialnemu realizmu in naturalističnemu stilu priča že prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play z naslovom Cathy Come Home (1966). Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mreže BBC, je v umetniškem in družbenem pogledu neizmeren. Sledili sta prvi filmski produkciji Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan v prvi vrsti kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se je Loach še nadaljnji dve desetletji vračal k televizijskemu delu. Odločilen preboj mu je prinesel film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 je isto nagrado prejelo še avtorjevo delo Dežela in svoboda (Land and Freedom) na temo španske državljanske vojne. Film Veter, ki trese ječmen je bil leta 2006 nagrajen s cansko zlato palmo…. Znani so še komična drama Išče se Eric, zarotniški triler Irska pot, komedija Angelski delež in dokumentarec Duh leta '45. Loachevi filmi so poželi številne lovorike najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalov in domače nagrade BAFTA, leta 2009 pa je režiser prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. Avtorjeva dela so čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično realnost pa je tisto, kar poganja kri po žilah Loachevih filmov, neuklonljivi človeški duh.
NAGRADE Cannes 2016 (zlata palma, skupaj 3 nagrade), Locarno (nagrada publike), San Sebastian (nagrada za najboljši film),… FESTIVALI – Biografilm, Nova Zelandija, New Horizons, Sarajevo, Toronto, Helsinki, Edmonton, New York, Vancouver, Busan, Hamptons,…
