Ženja in Boris prestajata težko ločitev, polno zamer, frustracij, obtožb in očitkov. Oba sta že našla nova življenjska partnerja in komaj čakata, da se znebita drug drugega ter obrneta nov list – četudi to pomeni, da se bosta morala ločiti od svojega dvanajstletnega sina Aljoše. A ko je deček priča še enemu od neskončnih burnih prepirov med staršema, na lepem izgine.
Ruski cineast Andrej Zvjagincev (Leviatan) svojo nepopustljivo kritiko razčlovečenja in moralnega razkroja ruske družbe tokrat alegorično prenese v polje intimnih vezi in družinske drame. Nagrada žirije v Cannesu in nominacija za zlati globus za najboljši tujejezični film.
»Rad bi si mislil, da obstaja nekakšna vzporednica med mojim filmom in Bergmanovimi Prizori iz zakonskega življenja, ki so tu prestavljeni v drugačen čas in jih odigrata drugačna lika: urbani par, oropan vsakršnega samozavedanja in dvoma, povprečna sodobna predstavnika srednjega razreda. /…/ V postmoderni dobi našo postindustrijsko družbo preplavlja nenehen tok informacij, naslovljenih na posameznike, ki imajo zelo malo zanimanja za druge ljudi – onkraj tega, da v njih vidijo sredstva za dosego lastnih ciljev. Te dni skrbi vsak človek zase, edini izhod iz brezbrižnosti pa je ta, da se posvetimo drugim, celo popolnim tujcem. Tako ravna vodja prostovoljne reševalne ekipe, ki prečeše vse mesto, da bi našel izginulega otroka, brez upanja na nagrado, kot da bi bil to ves smisel njegovega življenja. Ta osnovna naloga podeli pomen vsakemu njegovemu dejanju, saj je edini način, da se spopademo z dehumanizacijo in kaosom našega sveta.«
– Andrej Zvjagincev
